Ker je tistega dne zapihal močan mistral, ki ni nič drugega kot nam znani maestral, so se morale vse tekmovalne ladje s potapljači umakniti na zavetrne predele. Ker so to storile tudi vse turistične ladje, smo se znašli v gneči potapljačev, nad vodo in v njej. Ko je ura odbila točno deseto, smo štirje Slovenci poskakali v morje, na površini priplavali do prvega podvodnega oboka in se potopili. To je bil potop akcije, ni bilo časa za razmišljanje. Ker smo bili med prvimi ob malem oboku, lepšem in bolj slikovitem, smo izkoristili odsotnost plavutk tujih potapljačev, ki bi silile v kader in pokvarile še tako lepo fotografijo. Zavzeli smo torej mali obok, a ne da bi vedeli, sva z Borutom plavala po sončni strani, Smiljan in njegov model pa po senčni. Vsak je svoj model poslal na sredino pod obok in tam sva se srečali z Mirjam. Kaj zdaj? Čas je pod vodo skopo odmerjen in z znaki sva se sporazumeli, da bova z Borutom prva poslikala obok. Borutu sem (spet z znaki, seveda) pokazala, naj pohiti. Ko je vse izmeril in naravnal, mi je s kretnjo pokazal, kam naj se postavim, kam naj svetim in kam gledam. Nekajkrat je s svojima močnima bliskavicama blisknil vame in obok, poraščen z živo rumenimi parazoantusi, in že sva tonila v globino. Za mamljivo steno z gorgonijami je bilo dovolj časa ob vrnitvi, kajti na dnu, nekoliko stran od stene naju je na štiridesetih metrih čakala večja skala. Prav tako je bila poraščena z rdečimi gorgonijami, a upala sva na kakšnega ribjega prebivalca, morda škarpeno ali celo kovača.