Vse skupaj se je odvijalo nekje daleč na severu, kjer sta sneg in mraz nekaj tako vsakdanjega kot sta gostilna in zavist za Celjane. Huda zima in ledeno hladen veter sta se zažirala v kosti mladega polarnega zajčka, ki je nekoliko otožen taval po pustem zasneženem polju. Ob robu gozda je srečal severnega jelena, ki je takoj opazil žalosten pogled prezeblega zajčka. Kaj kmalu je ugotovil, da mraz ni razlog njegove žalosti. Ubogi zajček mu je potožil, da je nesrečen, ker ni pravi polarni zajček, saj ima na desnem uhlju črn trikotnik, zaradi katerega je v posmeh vsem zajčkom in zajčicam daleč naokrog. Jelen pač ni bil najboljši naslov za rešitev tega hudega problema, zato je zajčka napotil do polarnega medveda, ki je kot za šalo stresal iz svojega kožuha modre nasvete. Medved se je malo zamislil, nato pa ubogemu revčku svetoval: »Dobro me poslušaj, polarni zajček, kajti povedal bom samo enkrat. Pojdi do prve železnice, na tirnico položi svoj desni uhelj in ko bo pripeljal prvi vlak, boš rešen vseh svojih težav.« Zajček je vzel njegov nasvet na znanje, a kaj, ko je bila prva železnica vstran vsaj teden dni hoda. Želja je pač bila prevelika, zato je čez teden dni zajček res nastavil svoj uhelj na tirnico, nato pa ves utrujen zadremal. V trdnem spancu, ko je sanjal o prihodu vlaka, mu je cela glava zdrsnila na tirnice. Vlak je pripeljal, nauk je preprost, glasi pa se tako: Nikoli, dragi Celjani, ne izgubljajte glave zaradi črnega trikotnika!