Klasični filmi noir - spomnite se le Dvojnega zavarovanja ali pa Poštarja (ki vedno zvoni dvakrat) - so vedno ponudili fatalno žensko, neusmiljeno lepotico, ki moškega tako obsede, da mu življenje obvisi na nitki. Neonoir - spomnite se Telesne strasti - je to formulo le še našpikal in napihnil: ko se moški ujame v labirint, ki ga režira seks, lahko svoje življenje vrže aligatorjem. Matt Whitlock (Denzel Washington), glavni junak Bitke s časom, ni videl nobenega izmed teh filmov. Tip je blank, pa četudi je šerif - jasno, na Floridi, v neki zaspani, brezskrbni, saksofonski, obmorski out-of-time vukojebini, kjer mirno natepava Ann (ja, njegov deadly weapon se en passant ujame tudi v njeno finančno shemo), ženo hudo motenega, agresivnega bivšega nogometnega asa (Dean Cain). Ko Ann zgori, mu življenje obvisi na nitki - preiskavo sicer vodi Mattova eks (Eva Mendes), zelo neodvisna career girl, toda na lepem se mu zazdi, da ga skuša nekdo potunkati, okej, da mu skuša nekdo podtakniti umor. Iskreno rečeno, chief - res ti zategujejo zanko. Specifično: za vrat so se ti obesili vsi filmi noir (oh, in neonoir), ki si jih prešprical. Tudi Big Clock - in njegov rimejk, Brez izhoda. Za kazen! Denzel je pred zgodovino filma kriv. A po drugi strani, črnci so pred zgodovino filma vedno krivi, huh, še zlasti če se film dogaja na jugu, zato se poanta, da se zdijo belcem vsi črnci isti, lepo rima z retoriko tega ne ravno ledeno ostrega trilerja, v katerem trčijo vse tri velike južnjaške ekonomije, libidinalna, rasna in razredna - no, na napetost se lepijo kot sperma na slepe ulice.