kaj spremenila – njihova akcija je onemogočena s prihodom v zavod. V njem sicer obstajajo konflikti, ti se tudi stopnjujejo, a ritem dogajanja je neenakomeren (včasih pospešen, drugič upočasnjen); bivanjski položaji oseb niso prikazani sklenjeno, v vzročno-logičnem zaporedju, ampak fragmentarno, razdrobljeno. Tako mora bralec ali gledalec marsikdaj ozadje oziroma vzrok dejanja odkriti sam, s tem da razčlenjuje in spet povezuje posamezne motive vzporednih zgodb. V svetu Jančarjeve drame ni tradicionalnih metafizičnih ali moralnih vrednot; ta svet je neurejen in nelogičen, osebe niso nosilci pomembnih idej – tudi Simon, najbolj uporniški lik, v konfliktu z Volodjem ali Doktorjem ne zagovarja idej, do katerih se je dokopal kot raziskovalec, ampak le spoznava svoj absurdni položaj. V tako oblikovani moderni drami prevladujeta absurd in groteska (oba pojma smo v tem učbeniku že spoznali). Najbolj absurdno in groteskno je seveda to, da Volodja Vebru odreže zdravo nogo, v manj skrajnih oblikah pa se absurd in groteska kažeta od začetka do konca drame. Groteska izhaja iz kombinacije tragičnega in ironičnega oziroma karikiranega. V trenutku, ko znanstveniku odvzamejo svobodo in identiteto, se mu primitivni neizobraženec posmehuje in ga sprašuje, če zna povedati »kak dober vic« (1. odlomek). Človek, ki trpinči soljudi, ljubi šale in hoče biti zabaven; tako se v drami vse do konca menjujeta tragičnost in kruti humor. Groteskno je tudi prehajanje Volodjevega leporečja v konkretne grobosti. Rabelj, ki je žrtvi odrezal nogo, leporeči o pomenu plesa za medčloveške stike, hkrati pa ta ples poteka pod njegovo nasilno taktirko (2. odlomek). Lepota se sproti spreminja v grozo. Znamenita glasbena umetnina groteskno odmeva v svetu absurda in tiranije.