Politiki mučnih reform, ki jih je med prepiri levosredinskih politikov z zelenimi in obojih s sindikati v minulih štirih letih opazovala nemška javnost, postavlja konservativna opozicija nasproti kompetentnost v osebi bavarskega ministrskega predsednika Edmunda Stoiberja. Kanclerskemu kandidatu krščanskodemokratske CDU in njene bavarske sestre CSU se lahko med vzponom proti berlinski kanclerski palači zalomi le na treh stopnicah: po dolgih letih skoraj enostrankarskega vladanja na Bavarskem se lahko politik, nevajen trdih političnih spopadov, osmeši med televizijskimi dvoboji z medijsko spretnejšim Schröderjem. Iz daljne Kanade ga lahko očrni osrednja osebnost krščanskodemokratskega finančnega škandala Karlheinz Schreiber. In, to je morda še najbolj nevarno, v predvolilnem spopadu bo hotel preveč posnemati zlato sredino sedanje vlade, da bi ga volivci prepoznali kot drugačnega. V državi, ki se jezno sprašuje o svoji identiteti, je v predvolilnem pokru prevelika previdnost lahko tudi napačni adut.