Deževalo je, neutrudno, stanovitno. Vrane so krakale. Wallander je mahoma obstal. Pomislil je na prazno torbico za daljnogled, ki je visela na steni takoj za vhodnimi vrati. Pogledal je vrane. Malo naprej od njih, na gričku, je bila nekakšna opazovalnica. Negibno je stal in skušal misliti. Potem se je počasi odpravil zdolž roba polja. Ilovica se mu je v grudah lepila na gumijaste škornje. Našel je stezo, ki je peljala naravnost čez polje. Videl je, da drži na vzpetino, na kateri je stala opazovalnica, nekaj sto metrov proč. Odpravil se je po stezi. Vrane so se spuščale k tlom, izginevale in znova vzletavale. Očitno je bila tam nekakšna vdrtina ali jarek. Opazovalnica se je zdaj že lepše videla. Najbrž jo uporabljajo za lov na zajce ali srnjad, si je rekel. Pod vzpetino, na nasprotni strani, je bilo nekaj gozda, najbrž prav tako del Erikssonovega posestva. Tedaj je pred sabo zagledal tisti jarek. Iz njega je štrlelo nekaj plohov, ki so očitno padli vanj. Ko je prišel bližje, so vrane postale glasnejše, nato pa so se dvignile in odletele proč. Wallander je pogledal v jarek.