Imel sem srečo, da nisem odraščal niti v katoliško niti v nacionalsocialistično fanatičnem domu. Le za vse svete in božič, ko nas je obiskal stric, očetov brat, sta z očetom pripovedovala o svojih vojnih pustolovščinah, se ob tem metala po tleh in oponašala kroglo, ki žvižga mimo njunih ušes. Takrat sem od očeta slišal, da bi moral Hitler pobiti dvakrat toliko Židov, in razne fantazije o spreminjanju sveta, toda to je bilo enkrat ali dvakrat na leto, ko je bil prisoten stric, sicer pa nismo imeli nobenega stika z nacističnim razmišljanjem. Šlo je za pripovedovanje dogodivščin, za nekaj res umazanih stavkov, ki pa jih že kot otroci nismo dojemali resno. To je bila sreča, saj nekateri odraščajo tudi v drugačnih razmerah, kjer vsak dan poslušajo kaj podobnega, kjer se nacizem združuje s katoliškim fanatizmom. Moj oče se je prepiral z župnikom, se norčeval iz škofov in papeža, pokazal mi je, da se lahko prepiraš z vsakim človekom, tudi z najpomembnejšim v vasi. Takrat ko sem bil glavni ministrant, me je to motilo, zdaj pa vem, da lahko vsakogar kritiziraš, pa če je papež, vaški župnik ali učitelj. To je bila pozitivna popotnica za življenje.