Likvidacija domobranskih ujetnikov je bila zaključek dogajanja pred in med vojno IN začetek povojnega totalitarnega režima pri nas. Je njegov začetek, saj je z ene strani nepreklicnost in grozovitost samega dejanja partijo, zmagovalko, odvračala od vpogleda vanj, z druge strani pa je bilo hotenje po oblasti vzrok, da je tabuizirala sam poboj, ga skrivala in vedno znova "opravičevala" in "utemeljevala" absolutno upravičenost svojega revolucionarnega ravnanja. Nesposobnost priznati krivdo in nepripravljenost odpovedati se absolutni oblasti sta bila vzroka, da je narodnoosvobodilni boj izenačila z revolucijo in tabuizirala svojo vlogo v njem. Videti je, da je tudi RKC ves čas po vojni do prvih volitev ta partijski molk kar ustrezal (kolikor ni šlo zgolj za oportunizem in strahopetnost), saj tako tudi njej ni bilo treba zares pogledati v strašnost njene soodgovornosti in krivde za "rezultat" njene izključljivosti pred vojno in med njo. Toda po prvih svobodnih volitvah, ko se ji je zazdelo, da je prišel čas "zmagoslavja poraženih", je - namesto da bi dejansko šla v spravo - začela z novo protikomunistično gonjo, pri čemer se obnaša, kakor da je bila sama povsem nedolžna; tudi RKC vztraja (še danes! Da ne govorim o medvojnem času!) pri izenačitvi narodnoosvobodilnega boja s komunizmom, češ da se je borila samo proti komunizmu, in naj se ji zato ne bi bilo treba opredeliti do svojega ravnanja, ki je posurovelo narodnoosvobodilno bojevanje - z izdajanjem, s konkretno vojaško kolaboracijo z okupatorjem.