Če je soditi po anketah, nova vlada, ki naj bi v prvi vrsti pridobila čas za uresničitev ljudske volje z volilnega referenduma, ni preveč po volji ljudstva. Gotovo pa je po volji nestrankarskih satelitov grosupeljske zvezde, ki so prej po najboljših močeh prilagajali pravosodno prakso njegovim političnim interesom. Zdaj so krinke padle, tako pri nekdanji državni tožilki, ki je nekoč presodila, da telesni stražarji ministra Janše niso kršili zakona, ko so aretirali in pretepli policijskega agenta, kot pri udarni trojki iz prejšnjega ustavnega sodišča, ki je izumila omenjeno ljudsko voljo. Da trije nekdanji ustavni sodniki postanejo ministri, eden policijski, drugi obrambni, pardon, šolski, tretji zakonodajni, ni najbolj običajna stvar na svetu. Ustavni sodniki so ponavadi starejši ugledneži, ki po koncu ustavnosodnega mandata nedvomne krone kariere za vsakogar, ki si je izbral pravo za poklic odidejo v pokoj ali pa zadnja leta preživijo ob pisanju strokovnih razprav. No, v italijanski praksi hitropoteznega menjavanja vlad so tudi že imeli nekdanjega predsednika ustavnega sodišča za policijskega ministra. Zanimivo je nekaj drugega. Naša trojka kani požeti tisto, kar je sama zasejala z ustavnopravno sleparijo brez primere v naši novejši zgodovini (in širše). Da z avtoriteto najvišje, brezprizivne sodne oblasti dejansko razveljaviš zakon, ki ga sploh več ni (ker je bil konzumiran z referendumom), oziroma njegovo vsebino za nazaj spremeniš s stališča svojih prejšnji sodnih odločb (ki so temeljile na izmišljiji, da je razpršitev glasov na referendumu protiustavna reč) ter za zmagovalca razglasiš nekoga, ki je že dve leti veljal za matematično dokazanega poraženca, je nekaj, kar bo tudi zanamce navdajalo s strahospoštovanjem. Zdaj je prišel čas plačila. Ker pa je šefova zmaga na prihodnjih volitvah sila negotova reč, bo za silo zadostovalo tudi nekaj mesecev Bajukove vlade.