Če sploh kaj, potem je afera Holmec znova opozorila na staro resnico, ki ji v teh krajih nihče ne verjame, da namreč mediji ne producirajo ničesar, ker so sami produkt. Dokument, na osnovi katerega je novinar, ki mu ta čas prizadeti heroji grozijo s tožbo zaradi žalitev ne vem česa vsega, napisal svojo zgodbo, je nastal v notranjem ministrstvu. Tega dejstva ne more v ničemer spremeniti niti Bandljeva čudaška razlaga, da ministrstvo skriva v svojih arhivih celo takšne laži, kot je vojni zločin na Holmcu. Vprašanje, ki so nam ga na tem mestu poskušali vsiliti junaki osamosvojitvene vojne, ali namreč novinar sme o čem tako strašnem sploh pisati, seveda ni resno vprašanje. Ker je vojna še zmeraj učinkovit politični mehanizem za proizvodnjo dobrih in zlih, je jasno, da ne sme. Povrh vsega nima smisla, ker tam, kjer je prostor samo za konsenz, vsakršno, kaj šele razpravljanje, podčrtano z rumeno, izgublja smisel. Dogodek, imenovan osamosvojitvena vojna, je v sodobni politični zavesti tako mogočen in tako tiranski, da je sleherna intelektualna distanca do njega takoj izenačena s sovražnostjo. Čeprav bi zadoščala ena sama, so si poslanci ob tej priložnosti privoščili kar nekaj parlamentarnih rund, da so nam čutno nazorno pokazali, kam sodijo tisti, ki bi si drznili izpisati novo temno stran meseca. Kar nam afera Holmec dejansko omogoča misliti, čemur daje obliko, namreč ni toliko sama resničnost bitke za Holmec, kot neizogibna temna plat vojne za Slovenijo. In nobenega dvoma ni, da bo v deželi, ki rada izenačuje zgodovino z mitologijo, za pripravo razstave o tej strani meseca potrebno požreti še marsikateri izbruh enoumja.