di deliti z drugimi. Napačno je iz strahu pred ljuljko ne saditi niti pšenice, je spet nazorno obrazložil pojem s konkretnim primerom. Zato tudi nima smisla npr. prikrajšati otroka za televizijo; edina posledica tega je, da bodo otroci malo jezni na starše... Otrok se mora namreč naučiti se svobodno odrekati in izbirati. Danes, ko imamo vsega na pretek, je priložnosti ogromno; pred časom, ko je bilo pomanjkanje, je bilo gotovo težje vzgajati za odrekanje. Še en primer: v postu prikrajšati otroka za slaščice ne vodi nikamor; učinkoviteje bi bilo ga peljati v slaščičarno, ga postaviti pred 15 slaščic in mu reči: “Eno samo si izberi!” Tako se bo moral odpovedati ostalim štirinajstim. Česa takega je sposoben že štirileten otrok, ki mu konkretna izkušnja in doživetje pomenita veliko več kot beseda ali filozofija. Prav tako imamo danes možnost uvajati otroke v to, da kakšno izmed daril, ki jih npr. prejemajo ob Božiču ali drugih praznikih, tako, ki mu je drago, pokloni komu drugemu, saj jih ima itak na pretek. “Ko dam od svojega, se nečemu odrečem, kar pomeni, da sem svoboden.” Zato otrok ni treba prikrajševati: “Če je možnost, da imajo, naredimo korak naprej!” Najboljši potrošniki so ljudje, nesposobni odrekanja, to trgovci dobro vedo. Zato nima smisla puščati otrok doma, ampak je zanje dobro, da hodijo po nakupih s starši, ki naj jim le naročijo, naj si izberejo eno samo stvar; tako se bodo naučili se odpovedati drugim in zdravo rasti. Za odrekanje lahko vzgajamo že dojenčke, če mama ni “idealna”, taka, ki vse ve in takoj skoči k otroku, še preden ta odpre usta: “Idealna mama je veliko zlo za otroka!” Kot uči Gordon Wheeller, je za otroka dosti boljša “dovolj dobra mama”, taka, ki se ji včasih noče vstati, ki zna presoditi, kdaj otrok resnično kaj potrebuje. Tako se otrok nauči odstopiti od kakšnih želja. Skratka: v predšolski dobi se postavljajo temelji pravil in meja, da jih otrok spozna. V šolski dobi se oblikuje proces samostojnosti, spoznavanje vrednot, preizkušanje odgovornosti in vztrajnosti. Mladostnikov pa ni možno več kaj dosti vzgajati, saj sami preverjajo svojo samostojnost, delajo napake in tako se njihove izkušnje preizkušajo in bistrijo. Vedno se lahko še kaj naredi; vsekakor je najboljši prijem zgled staršev, ki se najbolj prime, ko otrok doživi tudi odrekanje kot nekaj prijetnega. Danijel Devetak