Pisati je začela že v srednji šoli, pri tem ji je veliko pomagala upravnica internata, v katerem je stanovala. Ko je kasneje s pisanjem ljubezenskih zgodb in podobnih besedil zaslužila prvi denar, se je odločila, da bo eno leto živela kot pisateljica. Mama se je strinjala, torej je pustila službo in se vpisala na večerno srednjo ekonomsko šolo. Pisala je vse vrste besedil, tudi tista, ki ji niso ravno povšeči, da so jih le honorirali. Zaslužek od pisanja je bil mizeren, zato se je zaposlila v jeseniški bolnišnici kot strežnica. »Tisto obdobje mi je veliko dalo,« se spominja, »saj sem srečevala čudovite ljudi. Spoštovali so me, čeprav sem bila samo strežnica. Posebej vesela sem bila, če mi je uspelo kakemu težkemu bolniku izvabiti smehljaj na obraz. To je bil zame prav posebno velik dogodek. In prav zaradi teh smehljajev sem imela to svoje delo tako rada.« Potem se je poročila, rodila hčerko in sina, in ko je končala večerno ekonomsko šolo, je ostala v bolnišnici. Premestili so jo v sprejemno pisarno in kasneje v knjigovodstvo, tam je tudi dočakala »penzjon«. Ta ni velik, tako zelo majhen pa tudi ne, da bi Marjana kaj jamrala ali se pritoževala. Na življenje poskuša vedno gledati s svetle plati, in če se v njeni bližini znajde kdo z ranjenim srcem, naj bo to vrabček, ki je padel iz gnezda, ali človek, ki se je znašel v stiski, mu bo zagotovo pomagala. Srce, človeško srce – »Pa še Srčič se pišem!« – je tisto, ki ga Marjana nosi v dlaneh in ob katerem se ne grejejo le njeni najbližji – mož, hčerka in sin ter oba vnuka, Jakob in Vall – ampak se lahko pogreje vsak, ki je potreben prijazne besede, tolažbe, objema. Marjana, ki jo blogerji poznamo kot Klotildo, prav za vsakogar najde lepo besedo in jo vedno izreče ali zapiše ob pravem trenutku.