Čeprav je dogajanje Podlih iger postavljeno v sodobnost, se je scenograf Jon Gary Steele vseeno želel pokloniti izvirnemu romanu. Notranjost Valmontovega domovanja ima denimo francoski pridih. "Večinoma se zgodba dogaja v New Yorku, a ko vstopite v hišo Valmontovih, sem v vas želel vzbuditi občutek, da vstopate v pariško plesno dvorano," pojasnjuje. Dvojnost je poudaril tako, da je stenam, slikarijam in drugim umetninam dal starinskih pridih, pohištvu pa bolj sodobnega. "Nisem si želel, da bi bil en del filma videti bolj starinski, drugi pa sodoben. Hotel sem, da bi občinstvo vedelo, da gledajo kostumsko dramo, ko pa bi se razgledalo po prostoru, bi vseeno spoznalo, da gre za nekaj sodobnega. Valmonti so bogataši modre krvi in svetovni popotniki, zato sem v scene vtaknil vsega po malem. V New Yorku je ogromno francoskih stavb. Prav nič nenavadnega ni tam najti ljudi, ki živijo v podobnih stanovanjih kot junaki filma." Zunanje pročelje Valmontove hiše so posneli pred ogromnim francoskim dvorcem na 79.ulici in Peti aveniji, v katerem je danes Ukrajinski inštitut Amerike. Dvorec so v francoskem gotskem slogu zgradili leta 1898 iz apnenca. Na Steelovo presenečenje je bila njegova notranjost presenetljivo podobna tisti, ki jo je sam oblikoval kot filmsko scenografijo Valmontovega stanovanja. Celo dimenzije sob so bile podobne. Spalnici Kathryn in Sebastiana sta bili precej sodobni. "Na Kathrynini spalnici je nekaj francoskega, vključno s francosko posteljo. Zdela se mi je hladnokrvna ledena princesa, zato sem sobo pobarval v zelo hladnih tonih srebrne in modre barve in uporabil kristale, tako da je vse okrog nje nekako hladno. Vedno se mi je zdela hladen, preračunljiv lik. To sem hotel poudariti, a vseeno ob tem nisem pozabil, da je mlada in sledi trendom." Tudi Sebastianova soba je v temačnih rjavih tonih, kar naj bi se ujemalo z njegovo mračno osebnostjo. "Barve v njegovi sobi prehajajo iz temnejše v svetlejše. To je zelo gledališko. Celotna družina se mi je pravzaprav zdela zelo teatralna, zato sem Kathrynino posteljo in Sebastianovo sobo oblikoval zelo gledališko. Zdelo se mi, da sta tako ali tako igralca v lastni življenjski igri." Temne barve je Steele uporabil v celotnem filmu, saj gre konec koncev za tragedijo. "Nisem želel, da bi ljudje mislili, da gre za najstniški, razposajeni film, čeprav v njem nastopajo mladi igralci. Temu pač ni tako. Vse je zelo tragično, na koncu praktično vsi izgubijo. Bistvo vsega je manipulacija, kako doseči željeno z izkoriščanjem in zlorabljanjem drugih ljudi." V stanovanju Ceciline družine Caldwellovih se je v zelo resnem prizoru pošalil vizualno: "To stanovanje naj bi bilo pravo nasprotje Valmontovega. Oboji imajo na tone denarja, ampak Valmonti so modre krvi, Caldwellovi pa so malce nouveau riche. V eni ključnih scen je gospa Caldwell zgrožena, ker njena hči ljubimka s temnopoltim fantom. Gospa Caldwell je prava rasistka. Povsod okrog nje pa lahko vidimo afro-ameriško umetnost - na stenah, mizah, itd."