Kakšni so bili vzvodi, da ste se odločili za ta človekoljubni poklic? Mlada, kot sem bila, nisem niti vedela, za kaj se odločam, dejansko sem to spoznala v šoli. Za odločitev mi ni nikoli bilo žal, mogoče takrat, ko je bil sin Robert mlajši in sem ga težko puščala zaradi izmen, saj praznikov in nedelj družina praktično ni imela. K sreči sem imela taščo in moža, da sta me, recimo temu tako, nadomestila. Pri našem poklicu si mlada mamica težko privošči, da ji ne bi kdo stal ob strani. Še vedno me spremlja slaba vest, če sinu ne bi pripravila kosila. Najprej ste bili medicinska sestra na internem oddelku, potem pa so vas prestavili (dr.Andrej Zidarič) na porodniški oddelek. Res, na internem oddelku sem bila dvanajst let. Tam so bolni, starejši in velja drugačen pristop. Rada sem bila na tem oddelku, kljub drugačni populaciji in drugačnemu življenju. Če zavrtim kolo nazaj, vem, da danes na internem oddelku lahko z več vidikov več ponudijo, a smo bili zelo dobro usklajena skupina; dober tim pa pomeni kvalitetno delo v obojestransko zadovoljstvo. Ko sem prišla na delo prvi dan, me je sprejela prva sestra Marjana Černoš, ki mi je predstavila delo, druga do druge sva imeli dober občutek in spoznavnega trenutka se še danes spominjava. Sedemnajst let pa sem sedaj na porodniškem oddelku, kjer imamo porodno sobo, otroško sobo in ginekološki oddelek. Moje delo je v porodni sobi, kjer delam kot babica, sicer pa pet sester in šest babic koordiniramo delo in si delimo obveznosti. Tu nas je torej enajst operativk. Na primer: sestra iz otroške sobe pomaga v porodni sobi, če pa je sila, pa tudi me pomagamo v otroški sobi, skratka - po potrebi rotiramo. Pri delu imam rada red in se spominjam babice Marije Ogorevc, ki je dejala: »Pri nas pa se to tako dela in to je tako in nič drugače«. Ta zakon sem sprejela, ga posredujem mlajšim in Marija je bila prava ženska na pravem mestu. Nedvomno je precejšnja razlika v delu na internem in porodniškim oddelkom. Vsekakor. Prehod z enega na drug oddelek, čeprav v isti bolnišnici, je bil kar precej težak, saj se ne prilagajam z lahkoto. Nekega življenja se navadiš in teorija je vedno eno, praksa pa nekaj čisto drugega. Vedno moraš vlagati v svojo osebnost, v znanje, se potruditi, da rasteš z ljudmi, s pacienti, saj je vsak človek novo izkustvo, vse skupaj pa je nadgradnja samega sebe, kaljenje. V obeh primerih oziroma na vsakem oddelku pa je najbolj izpostavljen ta najobčutljivejši faktor - neposreden stik s človekom. So pa rezultati in uspehi bistveno drugačni, če se v tem poklicu začneš kaliti mlad. membnejši. Pa je vendar treba pri tem zaupati zdravnikom in sestram. Koliko porodov ste imeli letos in od kod prihajajo porodnice? Do danes zjutraj, 11. maja, smo imele 149 porodov. Včeraj je bila bogata bera, rodilo je pet mamic. S Hrvaške bi prihajale, ampak to je samoplačniško, sicer pa najpogosteje iz Posavja in tam do Podčetrtka. Vsakega otročka sprejmem z vzhičenostjo, to je dogodek, ki ga lahko imenujem kot najlepin pol«, ampak tistega pol enostavno ni. Nagrada? Samo nasmeh mamice in partnerja. To je poleg novorojenčka še nekaj najlepšega. Ko oči in nasmeh brez besed vse povedo. To je nagrada. Če bi lahko, kaj bi na svojem področju spremenili, izboljšali? Vzemiva za izhodišče letošnji moto medicinskih sester »Z ustreznim zaposlovanjem rešujemo življenja«. Preveč smo obremenjene, skratka – premalo nas je. Če bi se eni – porodnici, mamici ali pacientki - preveč posvetili, bi bila druga zapostavljena, tudi prizadeta. Sama zato poskušam razložiti še vse svoje obveznosti in, ko bom postorila, se vrnem, pravim, pojasnjujem in tudi na ta način poskušam ustvariti zaupanje. In verjemite, da sta tudi topel stisk roke in lepa beseda zdravilo. Se pa včasih zgodi, da se ozračje tako zgosti, ko tudi nasmeh ni prav razumljen. Medicina je nenehno izobraževanje… Vsekakor. Spremljanje vseh vrst zdravstvene literature, seznanjanje z novostmi sta zakon in obveza, sicer pa Babiška sekcija v Ljubljani organizira seminarje, ki se jih udeležujem in je moja, naša obveznost. Poklic babice je eden najbolj samostojnih poklicev v zdravstvu, pri svojem delu so suverene, po končani fakulteti so danes diplomirane babice. Ko sva najin čas lovili med njenimi dežurstvi, je dala vedeti, da ji je nesreča dobesedno odtrgala moževo pomoč in je z desetletnim Robertom, ki ji je bil pri vsem tem svetla lučka, vse obveznosti dalje orala sama, rekoč:« Človek velikokrat zmore več, kot misli, da bo zmogel, in zmore več kot železo.« Natja Jenko Sunčič