onesnaževanje, sproščanje snovi, ki škodujejo človeškemu zdravju ter drugim živalim in rastlinam. Ocenjuje se, da je manjšina svetovnega prebivalstva, ki prebiva v industrijsko razvitih državah, odgovorna za 80 do 90 odstotkov vsega svetovnega onesnaževanja. *Industrializacija je povzročila razmah poklicnih bolezni in množično sproščanje plinov, kot sta žveplov in ogljikov dioksid, ki tvorita prevleko smoga nad industrijskimi mesti. Kljub zakonom za nadzor emisij je onesnaževanje zraka tudi danes problem, posebno zaradi vse večjih količin avtomobilskih izpušnih plinov. Onesnaževanje ozračja povzroča *kisli dež, *učinek tople grede in tanjšanje *ozonske plasti. Tudi razmah umetnih kemikalij, ki se uporabljajo kot zdravila, gnojila in kemični dodatki različnih izdelkom in živilom, je povečal število onesnaževalnih substanc, ki jih je danes že na stotine. Med najnevarnejšimi in najbolj razširjenimi (nekatere se še vedno množično uporabljajo, še posebej v državah v razvoju) so industrijski odpadki, ki prodrejo v vodne vire, pesticid DDT, azbest, ki se uporablja za ognjevarno gradnjo, in radioaktivni materiali iz elektrarn, proizvodnje orožja in jedrskih nesreč. Druge oblike onesnaževanja so še neprečiščeni kanalizacijski in strupeni odpadki, ki se izpuščajo v morje, elektromagnetno sevanje iz električne opreme in napeljav v pisarnah in doma ter zvočno in svetlobno onesnaževanje. Lastniki industrijskih obratov pogosto ponujajo znanstvene dokaze, da je raven onesnaževanja v sprejemljivih mejah, te meje pa zakonodaja po vedno novih raziskavah nenehno znižuje. Za vlade nadzorovanje onesnaževanja pomeni iskanje ravnotežja med interesi zdravstva, industrije in trgovine. Kjer ima prednost industrijski razvoj, kot na primer v državah v razvoju ali v nekdanjem Vzhodnem bloku, je uradno dovoljena sorazmerno visoka raven onesnaževanja, posebno v mestnih predelih.