Najbolj vznemirljiv dogodek Venerine poti je bila srednjeveška poroka. Šele drugič je namreč organizatorjema, občini Škofja Loka in tukajšnji lokalni turistični organizaciji Blegoš, uspelo najti par, ki se je bil pripravljen zares poročiti pred številnim občinstvom. Sredi Mestnega trga so meščani in obiskovalci naredili špalir, ko se je pripeljal voz z nevesto Loti Vereš in ženinom Tinetom Windschnurerjem ter drugom Juretom in družico Sonjo. Poročno kočijo je ustavil mestni rihtar Matevž Eržen, kajti ženin je moral mestnim oblastem »odrajtati« ženitni ceh, »štivro«, kakor smo slišali. Če ne bi plačal v denarju, bi na drugo vižo poravnali ceh, namreč po načelu »ius primae noctis« ali pravico prve noči, po kateri bi poročna noč z nevesto pripadala mestnemu glavarju in ne ženinu. Ženinov drug Jure se je dolgo pogajal, potem pa le raje odštel deset mark cesarske veljave, da je ženin lahko obdržal nevesto. Mestni glavar Igor Draksler ju je pred Žigonovo hišo zavezal v zakon, zraven pa je bila tudi matičarka, ki je mladoporočencema prebrala »artikule«, kakšen ima njun zakon biti. Jezik, v katerem so se sporazumevali ob tej priložnosti, je bil resda srednjeveški in še najbolj podoben Trubarjevemu, zapovedi iz zakona pa so bile čisto novodobne in mladima »zakonikoma« ne bo treba živeti po srednjeveških pravilih. Loti in Tine sta izrekla poročne zaobljube, po srečno prestanem srednjeveškem obredu pa ju je čakala še cerkvena poroka v Mekinjah, od koder je doma ženin.