Nedavno sem srečal motoristko, ki jo, v hecu, kličem 'gospa Mojca'. Je v letih, po katerih menda ni spodobno spraševati žensk. Otroci so odrasli. Ko jo srečam med tednom, je taka, da bi jo zlahka spregledal v njeni 'normalnosti', na kar zmerljivka tudi meri. Urejena je tako, kot se 'spodobi' za kako uradnico, podjetnico ali profesorico. Pravzaprav ne vem, kaj počne, čeprav jo poznam že več let in sem vedno vesel klepeta z njo. To je tudi značilnost naše scene: ne menimo se za socialne in statusne izvire delovnega vsakdana. Po eni strani se sceni pridružimo, da mu ubežimo, po drugi pa nam ta ignoranca omogoči, da sprejmemo vse, ne glede na ceno jeklenega konja. Tisti, ki se šopiri s svojim dragim motociklom, je hitro izobčen. In gospa Mojca svoj prosti čas, vse vikende in svoj dopust izkoristi za to, da prelevi svojo identiteto. V usnju in s težkim motorjem postane prav nevarno vpadljiva in vredna rockerskih komplimentov. Sama se ne meni veliko za naše 'bajkerske' ekscese, na sceno vnaša kanček presodnosti, ženske klepetavosti, veselja in tovarištva. Bog ve, kaj jo pelje iz 'normalnosti' k nam, ki umišljamo in živimo mit? Mogoče prijateljstvo. Prijateljstvo, ki v sistemu ni zaželeno: tam veljata neusmiljena konkurenca in koristoljubje. Prijateljstvo pa danes zahteva pogum, da se umakneš iz 'normalnosti'.