Težko je v trenutkih, ko se uresničujejo najbolj moraste sanje civilizacije blagostanja, iskati kakršnokoli razumno razlago za pekel, ki se je včeraj spustil nad Ameriko. Celo neprimerno, neetično, perverzno jo je iskati. Kako se v takšnih trenutkih ukvarjati z ugibanji, ali so aktualne delitve v svetu, od Bližnjega vzhoda do protiglobalizacije, res na tem planetu nakopičile toliko sovraštva, da so lahko rodile tak pošastni fanatizem, in koliko je kdo s svojimi ravnanji izzval ta nepojmljivi pokol. Kako premišljevati o politiki namesto o ljudeh v ugrabljenih letalih, ki so jih teroristi samomorilsko usmerili v simbole ameriške moči, o nesrečnežih v ruševinah Svetovnega trgovinskega središča in Pentagona, o Manhattnu, ki je v slabi uri izgubil svojo najznamenitejšo veduto. Tolikokrat so se newyorški nebotičniki rušili v hollywoodskih računalniških animacijah, da so včerajšnji prvi prizori na CNN bili skoraj nadrealistični - kot da gre samo za nadaljevanje Dneva neodvisnosti in Armageddona. Vendar tokrat nismo mogli čakati, da se na koncu platno stemni in lahko odidemo iz kina s pomirjujočim občutkom, da je dobro, ker gre samo za film. Danes je tam, kjer je stal mogočni World Trade Center, še vedno samo gmota jekla in betona, in računalnik ga ne more spet postaviti. Ponuja se analogija z zrušenim starim mostarskim mostom: kot se je z njim porušil tudi del sveta, ki je verjel, da ima človeško brezumje meje, so se s koncem newyorškega dvojčka sesule sanje, da se je možno obvarovati pred norostjo tistih, ki nimajo česa izgubiti. Najhuje je, ker je svet poln desperadov, ki bodo iz mučeništva včerajšnjih krvnikov črpali navdih za lastna mučeniška dejanja ter ustvarjali nov začarani krog nasilja in represalij. Navsezadnje je ta čas nemogoče oceniti, ali se je napad na Ameriko - tako se je v knjižni in filmski domišljiji od nekdaj začela večina srhljivih scenarijev za tretjo svetovno vojno - končal, ali je lahko še huje in ali je cilj samo Amerika. Kdor napada in uničuje s tolikšno blaznostjo, je zmožen vsega.