Kar se tiče sodelovanja stranke z okupatorskimi oblastmi, pojmi očitno niso bili povsem razčiščeni. Kot odločilni kriterij za sodelovanje se tu postavlja javno politično sodelovanje vodilnih strankarskih ljudi, ki tudi izrecno nastopajo v imenu stranke, ne pa morebiti (so)delovanje v tajnosti oziroma prek posameznikov in posrednikov, ki so lahko člani ali pristaši stranke, vendar delujejo brez pooblastil vodstva. Primer s priporočilom članstvu Slovenske legije za vstop v domobranstvo je zadevno tudi značilen. Poročila iz domovine v Rim oziroma London so v zvezi z domobranstvom vse bolj samoumevna ter se vse manj trudijo z dokazovanjem o potrebnosti domobranskega nastopa kot narodove samoobrambe. Po drugi strani pa omenjajo težave pri tej akciji ter tudi že kritizirajo Rupnikovo servilno politiko do Nemcev, vmešavanje Stražarjev ter nemških oblasti, ki so podobno kot pred njimi italijanske preprečevale, da bi se domobranstvo prav razmahnilo ter postalo zares učinkovito. Misli se tudi že na konec vojne, zato se vrstijo nasveti, kako naj poteka invazija ter kako naj zavezniki pri tem postopajo, pač glede na to, da je komunistom glavni smoter, da ob odhodu okupatorjev prevzamejo oblast. Kompromisa z njimi ni več, in če si oni dovolijo uporabljati surovo silo nasproti političnim nasprotnikom, boš dovolil, da imamo tudi mi nacionalisti to pravico; to pravico imamo tem bolj, ker zastopamo boljšo stvar kot oni.781 Toda konec novembra 1943 so iz Londona posvarili Ljubljano, da se je treba varovati kolaboracije z okupatorjem, ker bi jih to onemogočilo pred zavezniki in bi bilo lahko usodno za prihodnost. Odgovor se je glasil, saj so nas Nemci res vabili, a se nihče temu ni odzval in se morajo sedaj naslanjati na starega generala Rupnika, ki ga podpira le nekaj ljotičevcev. V obeh trditvah je bil pač le del resnice, problem v zvezi s kriterijem sodelovanja pa smo omenili že zgoraj.