"Tu gre za veliko demagogije in poskuse poceni pridobljenih političnih točk, kar jemljem z nasmehom oziroma z rezervo. Stranke potrebujejo teme za razprave, tudi če so umetne. Problem nastane takrat, ko se s tezami, da je zunanja politika neuspešna, da ne ve, kaj hoče, da nočemo v Evropo in s podobnimi neslanostmi, začne nastopati v tujini. Nekega tujca, pomembnega, ki ne ve veliko o Sloveniji, s tem zmedeš. Najlažje mu je ob priložnosti, ko se odloča tudi o Sloveniji, reči: pustimo, saj sami ne vedo, kaj hočejo. To pa je neposredno delovanje zoper interese Slovenije. Naš položaj se slabša oziroma se slabijo naše pogajalske pozicije. Sem pa prvi za to, da se doma o tem razpravlja državniško, da se išče in najde nacionalni, medstrankarski konsenz, in da se zunanja politika ne uporablja za notranjepolitične boje. Odbor za mednarodne odnose v parlamentu bi moral prevzeti večjo odgovornost. Poslušamo: mi želimo delati politiko, mi želimo delati strategijo, ne samo potrjevati tisto, kar nam prinesete. Ko pa uslišimo to željo in pridemo s tem v parlament, kot je bil primer z odnosi z Italijo, ko želimo preveriti mnenja in slišati pametne nasvete članov odbora, ki je najodgovornejši za zunanjo politiko, pa nič od tega ne dobimo. V tem smislu sem tudi podprl pobudo Marjana Podobnika, predsednika Slovenske ljudske stranke, o doseganju konsenza o najpomembnejših zunanjepolitičnih vprašanjih. Seveda pa me je zbodla uvodna ugotovitev njegove pobude, da doživlja Slovenija na zunanjepolitičnem področju neuspeh za neuspehom. Tak način vpeljave neke pobude, ki naj bi bila konstruktivna, ni primeren, pa tudi neresničen, saj se naš položaj krepi, saj je Slovenija vedno bolj prepoznavna kot ena najuspešnejših držav v prehodu, kot edina zgodba o uspehu v tem delu Evrope, končno pa smo letos dosegli tudi deblokado pogajanj z Evropsko unijo in prišli do parafiranja sporazuma. S Hrvaško smo prišli pri mnogih sporazumih do popolnoma usklajenih besedil, čeprav smo bili v začetku leta še daleč od njih. Problemi so, vendar slovenska diplomacija zanje ni kriva in je zaradi tega ni treba kritizirati. Kritika je upravičena, če se po mnenju kritika slovenska diplomacija ni sposobna z njimi ukvarjati. Vendar je v diplomaciji tako, da so nekateri problemi zelo dolgotrajnega značaja. Diplomacija je lahko perfektna, vendar je nemočna, če ni primernih okoliščin. Tak primer je Bosna. Tri leta so se z njo ukvarjale tri najmočnejše diplomacije na svetu, pa ni bilo napredka. Ko so se okoliščine spremenile, kaže, da je možnosti več."