To vprašanje je seveda še toliko bolj žgoče v luči krize avtoritete, ki jo doživlja Evropska unija. Tiste politične elite, ki so nedavno največ storile za evropsko združevanje, danes javnost opazuje z sumničavostjo in podcenjevanjem, če ne celo z neposrednim sramotenjem. Bivši kancler Helmut KohlKohl, Helmut, ki je bil arhitekt združitve obeh nemških držav in hkrati najbolj dosledni zagovornik širitve EU na vzhod, je bil s parlamentarno imuniteto sicer zavarovan pred kriminalističnimi poizvedovanji, vendar je bilo njegovo sprejemanje nezakonitih prispevkov za politične kampanje povezano s škandalom, ki je usodno poškodoval ugled njegove politične stranke in zagrenil njegovo osebno slavo. V Italiji je zdesetkanje politične elite z operacijo "čiste roke" doživelo vrh, ko je bil zaradi tesnih zvez z mafijo obsojen bivši premier Guilo AndreottiAndreotti, Guilo, medtem ko je nek drug bivši premier, Betino CraxiCraxi, Betino, pred preiskavo raje pobegnil v tunizijski ezil. V Franciji je konzervativni predsednik Jacques ChiracChirac, Jacques skupaj z bivšim finančnim ministrom, socialistom Dominicom Strauß Kahnom, doživel obsodbo zaradi svoje vpletenosti v nezakonito pridobivanje finančnih sredstev za javna dela, medtem ko je bil bivši premier Alain Juppe obsojen zaradi nezakonitega okoriščanja med opravljanjem javne funkcije, prepovedali pa so mu tudi opravljanje takih funkcij za dobo deset let. Primerov, kolikor hočete.