Da je zmajem prve uspehe praktično sam prinesel Westlund, verjetno ni treba posebej poudarjati. Seveda, kdaj pa kdaj je bilo treba tudi zadeti mrežo, in to so Rahmatuljinovi varovanci počeli dovolj konstantno. Večni kritiki s tribune pod Rožnikom bi sicer rekli, da je bila večina golov tako ali tako dosežna naključno, brez nekih posebej izdelanih akcij, toda sam njihovega stališča v tem pogledu vseeno ne bom zavzel. Je pa še kako res, da v zadnjih sedmih dvobojih, ko je Olimpija doživela kar šest porazov, dobre predstave igralcev, ki imajo domovanje na Celovški 25, lahko preštejem na prste roke zelo nerodnega mizarja. Če se bolje izrazim: zmaji nasploh zelo težko odigrajo konstantno pozitivno vseh 60 minut, na ledu pa bolj kot ne vselej znova delujejo po sistemu toplo-hladno, s tem da je tistih hladnejših delov neprimerno več. In ker zdaj niti še vedno najboljši čuvaj mreže po odstotku ubranjenih strelov ni več tako zelo prepričljiv (kljub »nešteto« ustavljenim ploščkom kakšnega spusti za svoj hrbet, ki ga sicer ne bi niti povsem povprečen vratar), je jasno, da se je ladja začela potapljati.