Rad pa bi ob tej novi priložnosti, kakor se izraža avtorica omenjenega članka, povedal še nekaj. Kaj pa, ko bi jaz v resnici bil pisec besedila, ki ga Spomenkin scenarij s tako gotovostjo pripisuje meni? Mene, ki sem v resnici to besedilo ali nesojeno pastirsko pismo umaknil in prepovedal njegovo objavo, bi kaj lahko zasrbeli prsti, da bi segel po takem pisanju. Prevečkrat je bila moja drža, ki se mi je zdela v tistih težkih časih edino primerna za cerkvenega dostojanstvenika, trdo preizkušena in ne lahko vzdržna. Da, to bi morda tudi storil in to bi sploh lahko bila moja izvirna ideja, ko bi ob koncu vojne doživeli »velikodušnost zmagovalca« in ne njegove »ostudne maščevalnosti«, kot je zapisal pesnik. Ali ko bi za mojega svetnega bivanja slovenska komunistična oblast prestopila meje svojih genocidnih smrtonosnih predsodkov in se opravičila slovenskemu narodu za vse zlo, ki mu ga je storila. Da bi storila to, kar je imela najboljšo voljo storiti cerkvena stran, pa je to dejanje v polnosti izostalo, ker komunistični oblasti niti na misel ni prišlo kaj podobnega. Saj je vendar tisto, kar je narekovalo tolikanj neprizanesljive stavke o Cerkvi v besedilu, ki jih avtorica sestavka »Priložnost za nov začetek« tako marljivo navaja kot odlomke iz mojega namišljenega pastirskega pisma, ena sama želja po katarzi, po narodni spravi in odpuščanju. V tistem času je edino cerkvene očete v resnici navdajal ne le nelagoden občutek nemoči spričo popolnega zanikanja krščanskih vrednot, temveč tudi čustvo iskrenega sramu. Cerkvena stran je bila prva in edina, ki je s tako težko obsodbo lastnih dejanj izkazala potrebo po prošnji za odpuščanje. Spletkarska sprevrženost, ki smo ji priče v prej imenovanem sestavku, pa je poskušala napraviti moj poseg, s katerim sem preprečil še eno, od vseh najhujšo moralno katastrofo, past, v katero bi padla neka lahkovernost, kar nikakor ne bi želel, da bi se zgodilo. Če bi jaz sam napisal tisto, kar v tej sprevrženi spletki velja za moje pastirsko pismo, in ga pri tem še razposlal in objavil cerkvenemu vodstvu navkljub, bi me vsakdo lahko obsojal kot kolaboranta in sozarotnika totalitarne oblasti pri njenem poskusu, da bi uničila Cerkev in izkoreninila krščanstvo na Slovenskem. Si predstavljate, kaj bi tako rekoč molče trobentalo tako pismo ob tem, da komunistični oblasti niti na misel ne bi prišlo, da bi dopustila kar koli govoriti o njenih lastnih zločinih, ki so tako po obsegu kot po nečlovečnosti neprimerljivi z onimi s katoliške strani. Ne v času vojne ne po njej ta stran ni zagrešila kakšnega množičnega pomora. Enostransko opravičilo Cerkve, še tako iskreno, bi pomenilo, da komunističnih zločinov ni bilo oziroma da se podeljuje nekakšna odveza zanje, kar poskušajo postkomunistični oblastniki doseči še danes. Morda so bili tudi preveč prizadevni fantje ljubljanske in novomeške Ozne, pa so dobro vedeli, za kaj se mi maščujejo, ko so pripravljali moj zažig.« (Samo svetniški osebnosti je dano prepoznati zlo, ko se le-to kaže kot najboljše od vseh namenov, op. p.)