“Nekoč, pred davnimi časi, sem bila lomilka moških src. Vsem je manjkalo tisto nekaj. In potem si prišel ti, ki si obrnil moj svet na glavo. Vedno več si mi pomenil, čeprav mi ne bi smel. Naenkrat so ti vsi dotiki in poljubi postali odveč. Rekel si, da to, kar počneva, ni pravično do nobenega od naju, da z morebitnimi ljubezenskimi težavami ne bi rad uničil prijateljstva. Rekel si, da si takšno prijateljico človek lahko samo želi. Obdržala sva stike, se občasno prijateljsko videvala, vendar ni bilo isto. Jaz nisem mogla biti ista. Nisem ti več zaupala, nisem vedela, do kod lahko grem. Nate nisem mogla gledati samo kot na prijatelja, ker si bil nekoč mnogo več. Ker sem se jaz umaknila, si se tudi ti. In je izginilo to 'popolno' prijateljstvo. Na neki način te razumem, saj sem sama isto naredila že prevečkrat. V strahu zaradi tistega, kar bi lahko bilo, prepričana, da mi je dovolj to, kar imam, da sem srečna tako. Včasih te še vedno pogrešam, čeprav ne vem, kaj točno. Tebe kot osebo, najine pogovore in pravo prijateljstvo ali vse fizične dotike in to, da 'imam nekoga'. Včasih te s pogledom iščem na ulici, obenem pa me je strah, da te res zagledam. Včasih še vedno jočem, ker se zavedam, da bi lahko toliko tega naredila bolje. Za nič te ne obsojam. Ne tebe, ne sebe. Še vedno namreč upam, da se uresniči, da dobim, to, kar mi je obljubljeno. Torej, dragi moj, če je strah edini razlog za tvojo odločitev, prosim, še enkrat razmisli. Daj nama še eno priložnost, da se res potrudiva. Še eno v imenu vsega tistega, kar je bilo. Imaš namreč samo še to jesen.”