Življenje teče tudi drugače. Tistega dne trkam po preperelih vratih njegove skromne bajte. Nikogar ni doma, le tigrasti rejeni muc preteguje svoja tolsta stegenca čez dvoje okrušenih stopnic. Pogledam po vasi, Bužne nikjer. Potem se prikaže: droben razbrazdan obraz pod večnim polstenim nekoč zelenim klobukom naguba v prikupen brezzob nasmeh. »Še kej buo?«, zategne v pojočem bovškem narečju s plužniško frizuro in se nasloni na motiko. Povem, da bi rada klepetala z njim za časopis in ga tudi fotografirala če dovoli. Fotografirala? Takoj si poravna klobuk, ki ga je nosil postrani zaradi sonca, in v nelagodju z orokavičeno roko potegne po prsih prek zamaščene stare zimske bunde, pri kateri je od zadrge ostalo le še nekaj zob in ima stisnjeno skupaj z razpokanim usnjenim pasom brez zaponke. »Bužna, zares ne pričakujem, da boste oblečeni v guccija,« rečem, tepka, kakor da bi se človek, ki vse življenje živi med prelepimi bovškimi gorami in mu pred nogami teče smaragdna Soča ter mu za kaj drugega nikoli ni bilo mar (razumljivo), moral obremenjevati z guccijevsko navlako. »Še kteri je tisti?« (misli na Guccija) in potrdi, da mi je popolnoma spodrsnilo. (»Nisi se prišla pogovarjat z nekom, ki uporablja toaletni papir, prepojen s kamilično esenco, ker mu tisti brez nje povzroča mozolje«, si dajem navodila in skušam vstopiti v Bužnov preprosti in tako drugačni svet). »Ah, Bužna, to sem rekla kar tako,« me je sram. Ne vem, kako naj mu povem (da me ne bo razumel napak), da je nenavaden, skoraj izjemen ravno zato, ker ga je obšel ta ponoreli svet, ker je zanj največja zapravljivost pivo pri Sovdatu, ker je največje materialno razkošje, kar jih ima, »sto let« star televizor, na katerem slike bolj sluti, kot vidi, in ker so njegove kopeli skoraj izključno nevihte, ki ga ujamejo na polju. In ker njegovo življenje teče po strugah, ki jih nikoli ne napolni široki ustaljeni tok, s katerim deremo drugi.