Priznati pa je treba, da se Chavez gospodarskih reform ni loteval po (boljševističnih!) receptih, »preizkušenih« v nekdanjih socialističnih državah, še manj z vsesplošno nacionalizacijo, saj mu je bilo očitno jasno, da mora ohraniti svobodno podjetniško pobudo in ustvarjati prijazne razmere za nove investicije. Odločil se je za podržavljenje, predvsem za večji nadzor države v tistih vejah gospodarstva, ki so za državo vitalnega pomena, in pri tem zagotovil dovolj manevrskega prostora za vključevanje zasebnih domačih in tujih investitorjev v gospodarstvo in za kovanje dobičkov. Njegovi odnosi z multinacionalnima naftnima družbama Philips Petroleum in Exconom, ki izkoriščata pomembna naftna nahajališča v Venezueli, so vseskozi napeti. Chavez jima je predlagal plačilo enoodstotnega davka na vrednost načrpane nafte, vendar sta ga družbi zavrnili. Kljub temu še ni uresničil grožnje, da bo nacionaliziral njuna naftna nahajališča. Nedvomno je Chavezu uspelo v enem mandatu vladanja v dobršni meri spremeniti gospodarske in socialne razmere v Venezueli. Gospodarska rast se je podvojila, zmanjšali sta se nezaposlenost in revščina. Zgradil je nove brezplačne klinike za siromašne, njegova kampanja za opismenjevanje in izobraževanje je zajela milijone ljudi, z agrarno reformo je omogočil ljudem na vaseh znosnejše življenje. Zanaša se na nafto, vendar se pri njenem izkoriščanju ne naslanja le na ameriške družbe, ampak se v venezuelski naftni industriji vse bolj utrjuje tudi čedalje večji svetovni porabnik nafte – komunistična Kitajska. Venezuela meni, da ima največje naftne rezerve na svetu. Na osnovi raziskav, ki so jih opravili, Chavez trdi, da so bili prejšnji izsledki o zalogah črnega zlata napačni. Venezuela ima po uradnih podatkih 78 milijard barelov zalog nafte in ob tem še 238 milijard barelov katranske nafte v orinoškem naftnem pasu. Kajpak takšno naravno bogastvo skomina marsikoga, zlasti velike naftne družbe iz ZDA. Ob Bushevi administraciji se težko sprijaznijo s socialistom Chavezom na oblasti, ki daje koncesije