Osebno bi bil pri tem liberalnejši. Vendar morate vedeti, da imamo na sekundarni ravni mrežo specialistov, ki je ne smemo povečati. Če specialist odide iz javnega zavoda, kakršen je Klinični center, s seboj odpelje zavarovalniški denar za celotno ekipo, ki je z njim sodelovala v javnem zavodu. Odide sam, zavodu pa na grbi ostane kup osebja iz ekipe. Lani je na primer iz bolnice Petra Držaja v zasebni sanatorij Rožna dolina odšel abdominalni kirurg. S seboj je vzel koncesijo, mi pa smo izgubili tristo bolnikov oziroma 86 milijonov tolarjev. Ob tem se nam število pacientov ni zmanjšalo, hkrati pa moramo po zakonu reševati vse zaplete, ki nastanejo pri zasebnikih, kar nam draži zdravljenje. Deset otologov v zasebni praksi ni isto kot deset otologov na državni kliniki. V zasebni praksi otolog lahko dela samo stvari, ki so povezane z majhnimi stroški, kar pomeni, da dela ambulantno, ne more pa delati kaj bolj zapletenega. Vse dražje stvari tako ostanejo javnemu zdravstvu. Interes države pa ni samo v majhnim, poceni posegih. Potrebuje tudi ljudi, ki bodo zdravili rakave bolnike. Na plastični kirurgiji je deset zdravnikov, ki opravljajo znanstveno, pedagoško in klinično delo. Če jih pet odide, klinika ne bo več sposobna opravljati svojih nalog. Ne potrebujemo nič drugega kot to, da država pove, kakšno je minimalno število ljudi, ki morajo na mestih javne zdravstvene mreže ostati, da lahko zagotavlja dejavnost, ki jo zahteva država. Ne moremo si privoščiti, da bi klinika propadla in da bi na primer otologije ali česa podobnega ne imeli več. Glavni razlogi za nasprotovanje Kliničnega centra so odtekanje denarja, odtekanje pacientov in odtekanje kadrov, v čigar izobraževanje smo vložili ogromno denarja.