Volja ljudstva je bila uslišana. A poleg po ene margarine na vsak prst je nova ureditev prinesla nebroj drugih sprememb. Med ostalim se je obrnilo razmerje osnovnih surovin. Goriva in jedež še vedno vrtijo svet, vendar je v sodobnih poslovnih sistemih največji poudarek na človeku. Ljudje so namreč tista komponenta, od katere je konec koncev odvisna uspešnost kakršnegakoli podjetja, velikega ali majhnega, frišnega ali uveljavljenega, profitnega ali karitasnega. Je vzdušje v tvrdki pozitivno, so zaposleni motivirani in njihovi delovni prostori ergonomični, mar delavci zadostno izkoriščajo svoje talente ... Z vsemi temi in še več tosortnimi vprašanji se ukvarja novodobna veda s kratico HRM, ki pomeni Human Resource Management. Čeprav sta v tujini vlaganje v zaposlene in aktivna skrb za njihovo počutje umevna sama po sebi, se pri nas to področje komajda začenja uveljavljati. Na žalost je še vedno preveč podjetij, katerih kadrovski oddelek le kljuka dopuste, dočim se tisti na stolčkih požvižgajo na dobrobit personala in jih skrbi samo lastni - dobrorit. Veliko takega vedenja gre na rovaš neusposobljenosti oziroma nevednosti vodstvenikov, ki sedijo v svojih kancelarijah kot bubregi v loju in jim kakršnokoli dodatno izobraževanje, lastno in kolektivno, ne pade na kraj pameti. Kljub temu, da je ponudba andragoških storitev dandanes izjemno pestra, od kupa knjig in priročnikov prek notranjih treningov ter delavnic do javnih seminarjev in konferenc. Zato imamo trope nesposobnih direktorjev, ki ne znajo motivirati niti samih sebe, kamoli da bi vsakodnevno vnašali dobro voljo in elan v firmino ozračje. Ne poznajo sodelavcev, njihovih zaslug in potencialov ter se do njih obnašajo vzvišeno in tujsko. Komunicirajo le prek neosebnih medijev, kot so uradni dopisi in tajnice, pišejo kolerične maile v afektu, iz oči v oči pa se prelevijo v licemerske lizune. Ne vpeljujejo tako imenovanih letnih razgovorov, ki so eden od temeljev kadrovanja in odlična priložnost za prisluh podrejenim ter za skupne zastave ciljev. Za HRM ali, po naše rečeno, za upravljanje z radničko snago zvečine še slišali niso in manko teh vodstvenih prvin se hudo pozna na delovni klimi, posledično pa na uspešnosti poslovanja. Dober menedžer mora namreč predstavljati vzor zaposlenim, zahtevati več tako od sebe kot od drugih, hvaliti in čestitati ob vseh dosežkih ter kazati vsaj zanimanje, če že ne podrobno poznati vseh delovnih procesov. Reklo 'pohvala je to, da ni graje' je seveda primitivno in zbije zanos še tako ambicioznemu garaču. Če človek ne zna objektivno kritizirati, torej pohvaliti in grajati oziroma dati povratnega mnenja nasploh, ni material za kakršnegakoli menedžerja. To manage namreč pomeni voditi ali upravljati in vodja, ki ne drži vajeti v svojih rokah, ne dela lepo s posameznimi členi v procesu in ne usmerja osebja, je kot kapitan, ki se ga nacuka v podpalubju, namesto da bi bil za krmilom. Ladja bo že res prej ali slej prišla do kopnega, vprašanje je le, kako. Nekateri šefi nezmožnost osebnega obravnavanja podrejenih kompenzirajo s korenčki v obliki kakega dodanega desettisočaka, vendar je to kratkoročna zadovoljitev in še ta deluje le pri najmlajših zaposlenih. Materialne nagrade so sicer na mestu, vendar so na dnu motivacijske lestvice. Več štejejo priznanja, uspešnost projekta, odziv okolice in javnosti ter seveda samodokazovanje in samouresničitev.