Nekaj zaropota .Zasliši se zvok motorja, ki daje upanje. Vsi skočimo pokonci in vržemo oči na peclje. Spogledamo se. V sekundi se nam na ustih nariše nasmeh. Zadel sem v polno. Slika in realnost sta se ujemala. Z veseljem vzamemo nahrbtnike in jih zložimo v prtljažnik. Na to sem jih z dolgo ključavnico vse skupaj priklenil na ogrodje v prtljažniku. To smo naredili vsakič, ko smo se podali na nočno potovanje z avtobusom, da bi preprečili morebitno čudežno izginotje. Saj veste nahrbtniki popotnikov so pogosto tarča takih in drugačnih porednih tičkov. Na avtobusu smo bili edini popotniki, vse ostalo so bili domačini. Hitro sem navezal stike s svojim soedom. V začetku me je bombardiral z vprašanji o meni. Ime mu je bilo Carlos. Ko mu je zmanjkalo vprašanj, sem ga sam zasul z vprašanji.Dobil sem zanimivo informacijo v Arequipa skozi ves dan vozijo avtobusi proti Naski. To sem z veseljem obelodanil še ostalim. Bil sem tako zatopljen v pogovor z Carlosom, da sploh ni sem opazil kdaj smo zapeljali na makedama. Šele, ko sem se začel pogovarjati s Tomažom sem skozi okno opazil po kakšnih luknjah se spuščamo v dolino.Cesta je bila zavita in strma, nikjer pa ni bilo opazitivarovalnih bankin. S Tomažem sva sklenila, da si v Arequipi vstavimo do večera in nato nadaljujemo pot. Vsi v avtobusu so počasi poskušali zaspati.Meni pa ni bilo do spanca. Ob vsakem močnejšem zaviranju sem začutil, kako mi je srce poskočilo. V glavi so se mi ves čas motale čudni dvomi. Upal sem samo, da ta dan ni naš avtobus na vrsti, da zgrmi v prepad. Kmalu je tudi mene zazibalo v spanec.