Stranke gledajo na družbeno pokrajino preprosto in sodijo po zunanjem videzu. Sodobne ekonomske ustanove so jim dovolj za sodobno poslovništvo, ne zavedajo pa se, da morajo stati na trdnem temelju socialnih in kulturnih navad, ki jih štejejo za dane. Pa niso, ker jih ni. Pomagati bi morale z vsemi močmi, da si jih zgradimo. V veliki zmoti so, če mislijo, da bo nastala bogata in kompleksna civilna družba iz logike napredne industrializacije. Res pa je, da so ZDA postale vodilna industrijska velesila prav zato, ker so bile zdravo oskrbljene s socialnim kapitalom in spontanim družabljenjem v civilni družbi, ne pa obratno. Kratkovidnost se bo maščevala z nadaljnjim relativnim zaostajanjem KDVpc za EU. Tega stranke sploh še niso ponotranjeno spoznale, moralo pa bi jim služiti kot svarilo. Njihov cilj bo moral biti spontano družabljenje, močna civilna družba in gosta mreža vmesnih združenj. Vsi cilji so skriti v tem, kajti to je pot do višje življenjske ravni, novih delovnih mest in povečanih možnosti za mladino, o čemer na veliko govore programi vseh strank. Vendar se ti lepi cilji oddaljujejo, ker ni izpolnjen prvi pogoj. Potem bodo podjetja stopila iz družinskega okvira in se pretvorila v močne, kohezivne organizacije velikih izmer. Država pa bo morala le redko intervenirati in to v bankrotiranih podjetjih, podpirati tehnološki razvoj ali krepiti infrastrukturo s poštnimi storitvami ali s kakšnim satelitom za informacijsko mrežo. Govorimo o cementu sodobnega ekonomskega življenja, o neformalnem zaupanju, čigar pomen je spoznal nobelovec ekonomist Kenneth Arrow v knjigiMeje organizacije (1974), podrobno pa je opisal njegovo delovanje Francis Fukuyama v knjigi Zaupanje - socialne vrline in ustvaritev blaginje (1995). Zanj sta zaupanje in lojalnost “eksternalije”, blago, ki ima realno, praktično, ekonomsko vrednost, saj poveča učinkovitost sistema, s tem da zmanjša transakcijske stroške, ki nastanejo zaradi dejavnosti, kot so iskanje primernega kupca, pogajanje o pogodbi, usklajevanje z vladnimi predpisi, skratka transakcije, ki postanejo mnogo lažje, če partnerja verjameta v drug drugega poštenost. Navedemo lahko skoraj vsak postopek v poslovnem življenju, ki bi brez domneve o poštenosti postal dolgotrajen, zapleten in drag, do pogodb, ki bi morale biti neskončno dolge z navajanjem vsake možnosti in določanjem vsake dolžnosti, ki si jo lahko zamislimo.