Eno najbolj nespodobnih vprašanj, naslovljenih na novinarje, je: »Kje pa ste dobili te (zaupne) papirje?« Novinarski ceh je v zadnjih dveh desetletjih postavil nekaj profesionalnih standardov in eden od njih govori tudi o varovanju virov. Pred dvema desetletjema je slovenska služba državne varnosti med preiskovanjem izdaje vojaške skrivnosti na vprašanje, od kod papirji, dobila za tisti čas spodoben odgovor: »Prišli so anonimno, po pošti, skupaj z izvodom revije Narodna armija.« Tudi pred 20 leti je veljalo pravilo, da se novinarske vire varuje. V zadnjem desetletju je odgovor na vprašanje, od kod papirji, bolj ali manj znan vnaprej: »Se vas ne tiče.« Za odrezavim odgovorom se skrivajo mednarodni standardi novinarske profesije, dolgoletni politični boji in prelomne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki novinarskemu cehu dajejo pravico, da se sklicuje na poklicno molčečnost. S tem, ko je novinarstvo v temelje profesionalne etike vgradilo načelo, da se virov ne izdaja, se je postavilo ob bok nekaterih drugih profesij, ki so zavezane k poklicni molčečnosti. Smo v zanimivi družbi: duhovniki poznajo spovedno molčečnost. Na varovanju skrivnosti temelji razmerje med odvetnikom in klientom. Starodavno pravilo o poklicni molčečnosti velja za zdravnike. Kaj pomeni odločitev ministrstva za zunanje zadeve, da se preiskave o odtekanju dokumentov iz ministrstva loti tako, da pregleda vhodne in izhodne klice iz telefonske centrale MZZ? Ministrstvo odločitev, da pregleda vhodne in izhodne telefonske klice, utemeljuje s trditvijo, da smejo uslužbenci MZZ telefone uporabljati zgolj za opravljanje službenih nalog. In kaj naj bi iz tega izhajalo? Ministrstvo v sporočilu za javnost tega sicer ne zapiše izrecno, a sklep je jasen: izhajalo naj bi, da diplomat Marjan Šetinc, ki se je po telefonu pogovarjal z novinarko Dnevnika Meto Roglič, tega ne bi smel početi, ker v opisu del in nalog nima občevanja z javnostjo. In ker mu v opisu del in nalog ne piše, naj komunicira z novinarji, je telefon menda uporabil v nasprotju s predpisi. Ker je telefon domnevno uporabil v nasprotju s predpisi, je v njegovo pisarno vkorakala interna osemčlanska nadzorna ekipa in mu zapečatila računalnik. Ob strogem izvajanju internih predpisov ministrstva za zunanje zadeve o uporabi službenih telefonov bi se lahko le nasmehnili. Zastavimo nekaj vprašanj. Prvo bo pikro in anekdotično. Kako to, da se takšna strogost glede uporabe službenih predmetov izvaja na ministrstvu, ki je ministrsko limuzino uporabljalo tudi za to, da se je ministrova soproga odpeljala po nakupih metle in drugih gospodinjskih pripomočkov? Torej na MZZ velja, da se nekateri službeni predmeti, denimo limuzine, smejo uporabljati za gospodinjske potrebe, drugi službeni predmeti, denimo telefoni, pa se za pogovor o sindikalnih zahtevah slovenskih diplomatov s predstavniki javnosti ne smejo uporabljati? Šalo na stran, ker stvari v resnici niso smešne. Ali lahko zaradi domnevne kršitve podzakonskega akta, ki pravi, da smejo uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve službeni telefon uporabljati izključno za službene zadeve, nadzorniki ministrstva poteptajo ustavno normo o tajnosti komuniciranja? Izjava za javnost, v kateri je zapakirana ta predpostavka, je iz ministrstva za zunanje zadeve prišla na sam predvečer kulturnega paznika. Lepo. Na predvečer kulturnega praznika smo dobili lep opis stanja pravne kulture v občutljivem delu državnega aparata. A vrnimo se k vprašanju poklicne molčečnosti. S tem, ko se je ministrstvo za zunanje zadeve lotilo pregledovanja izhodnih in vhodnih telefonskih klicev, da bi rekonstruiralo, kateri uslužbenci MZZ so komunicirali z Dnevnikom, je okoli vogala poseglo tudi v razmerje poklicne molčečnosti med novinarko in njenim sogovornikom. In ker razmerje poklicne molčečnosti ne velja zgolj v novinarskem cehu, pač pa tudi v nekaterih drugih profesijah, lahko postavimo nekaj dodatnih vprašanj. Bo poslej veljalo, da sme delodajalec pregledovati izhodne telefonske klice zaposlenih, ker želi ugotoviti, ali kateri uslužbenec med službenim časom komunicira z zdravnikom? Podatki o zdravstvenem stanju zaposlenih so za delodajalce kakopak hudo pomembni, saj je od zdravstvenega stanja zaposlenih odvisno, ali bodo dosegali želeno produktivnost. Bo poslej veljalo, da smejo organi pregona nadzorovati telefone odvetnikov? Odvetniške telefonske linije so najbrž dragocen vir podatkov o delovanju kriminalcev! In ne nazadnje: tudi v spovednicah bi se dalo izvedeti kaj zanimivega. Kako bi izgledalo, če bi kak minister predpostavko, da je obisk spovedi znamenje greha, povezal z zahtevo, naj interni nadzorniki izdelajo seznam vseh javnih uslužbencev, ki so šli k spovedi? Najbrž kje obstaja kak kodeks o obnašanju uradnikov, ki pravi, da se morajo uradniki dostojno obnašati. Torej tudi grešiti ne smejo! Potem ko bi seznam izdelali, pa bi nadzorniki vkorakali v pisarno ter zapečatili in zaplenili računalnik. no najbolj nespodobnih vprašanj, naslovljenih na novinarje, je: »Kje pa ste dobili te (zaupne) papirje?« Novinarski ceh je v zadnjih dveh desetletjih postavil nekaj profesionalnih standardov in eden od njih govori tudi o varovanju virov. Pred dvema desetletjema je slovenska služba državne varnosti med preiskovanjem izdaje vojaške skrivnosti na vprašanje, od kod papirji, dobila za tisti čas spodoben odgovor: »Prišli so anonimno, po pošti, skupaj z izvodom revije Narodna armija.«