»Veste … rojena je bila precej prezgodaj … ne vemo še, kako bo z njo …težko si bo opomogla …ne pričakujte preveč, čudeži se dogajajo le redko … mladi ste še …morate se zavedati, da verjetno ne bo nikoli takšna kot drugi otroci … njen razvoj bo počasen, okrnjen …bodite zadovoljni z majhnim napredkom … redna šola ji bo delala preglavice… » Besede kot udarci, ki prihajajo iz ust različnih strokovnjakov, a sčasoma postajajo vse bolj ohrabrujoče. Pomilovalni pogledi drugih mater. Mnogo dvomov je bilo vneseno v moje srce, a midve sva vedeli. Zaupali druga v drugo in v usodo, ki naju je doslej varno vodila mimo čeri. Veselila sem se drobnih spretnosti, ki jih je osvajala. Skupaj sva odkrivali neznano in se radostili ob malenkostih, ki so drugim ostale neznane. Se borili, včasih tudi s silo. Ni bilo malo večerov, ko sva obe zaspali v solzah. Tudi trenutki obupa so prihajali. In neprespane noči z večno neodgovorjenim vprašanjem – zakaj … zakaj ravno jaz … midve. Kje sem pogrešila? Čemu ta kazen? Kazen – ali dar? Morda izziv, da iz sebe potegnem tisto najboljše. Prisila, da v sebi najdem moč, katere v bolj ugodnih okoliščinah ne bi mogla spoznati. Skupaj sva bili močni in vztrajni. Počasi je dohitevala vrstnike. Uspehi so ji vlivali pogum in čez čas je skoraj igraje posegala vse višje. Presegala sebe in si zastavljala vedno nove cilje.