Vsekakor kaže verstvo enako razslojenost sveta, kot smo ga tudi v drugih sklopih že večkrat opazovali. S prvimi Rimljani ali bolje Italiki in rimskimi državljani in skupaj z navado, postavljati napise s posvetili bogovom, so ob prelomu štetja let prišli k nam bogovi veljavnega sredozemskega panteona (občestva bogov). Njihovi glavni predstavniki so nosili v latinskih napisih latinska imena, a so bili v upodobitvah in legendah bolj ali manj izenačeni z grškimi, znanimi iz Homerjevih pesnitev in sploh iz grške literature ter iz grške likovne umetnosti. Srečujemo tako imena Jupiter, Juno, Minerva, Neptun, Apolon, Mars, Merkur, Venus, Volcanus, Diana, Merkur, Eskulap in Higieja, Nemesis, Ceres, pa tudi imena polbogov in boštev raznih naravnih sil. Priljubljeno je bilo čaščenje Herkula (Herakla), polbožanstva, v njegovih nesrečah in težkih preskušnjah so ljudje verjetno mnogokrat spoznavali sami sebe in svojo usodo. Mnogokrat so se obračali tudi na vodne vile nimfe in duha travnikov in gozdov Silena, dasiravno so, kot bomo brž slišali, ti duhovi lahko tudi pomenili prevod pojmov iz staroselskih verskih predstav v Italikom razumljivo govorico. Dasi današnjemu človeku iz grško-rimske literature silijo v misel predvsem razne ljubko spotikljive prigode teh bogov, se moramo zavedati, da so bili za večino svojih častilcev vendarle poosebljenja naravnih sil. Ker sta bila na primer Dioskura Kastor in Poluks, sinova dvojčka umrljive matere in večnega Zevsa - Jupitra, bi moral biti eden od njiju smrtnik, drugi pa nesmrten. Izprosila sta si, da sta smela živeti oba pol leta v podzemlju, pol leta pa na nebu v družbi bogov. V sredozemskih deželah je zvezdni par, ki še danes nosi njuni imeni, viden ravno pol leta. Zelo kratek je bil korak od te ljubke razlage naravnega pojava do tega, da so ju šteli za zavetnika umrlih in ju zato upodobili tudi na steni Priscianove grobnice v Šempetru.