»Kaj pa naj to spet pomeni?« se je namrščila Margret. »To pomeni, da ne bom več igral, sploh pa ne z Mary,« je rekel Marko. Vsakdo je lahko slišal, kako se mu je tresel glas. Toda vsi so občudovali pogumnega fanta. Pobral je svoje stvari. Nato je besedilo, ki ga je zvito v svitek držal v roki, previdno odložil na stensko polico. Nenadoma sem ga zelo občudovala. Tudi Sofija mi je prišepnila: »Se tudi tebi ni sanjalo, da je tako plemenit?« Odkimala sem, vendar upočasnila korak, da bi še slišala Margretin odgovor, ki je res kmalu sledil. »In zakaj ne boš igral z Mary?« ga je vprašala naša režiserka. Začela si je gristi ustnico, ker je očitno počasi dojela, da bo šla uprizoritev po gobe. »Sovraštvo do tujcev,« je rekel Marko zlobno, kakor ga doslej nisem poznala. »Poleg tega pa mi gre na živce njen ameriški naglas,« je še dodal in prav tako odšel v garderobo, da bi se preoblekel. »Res misliš, da bo kakšen režiser pozneje, če boš morda profesionalec in boš dobil vlogo, zadovoljen s takšnimi malenkostnimi argumenti?« je Margret zavpila za njim. »Režiser, ki bo profesionalec,« je ugovarjal Marko s še vedno tresočim glasom, vendar povsem genialno, »zaradi malenkosti tudi ne bo odslovil igralke, ki je tako dobra kot Erika.« Odšel je v garderobo, midve pa proti izhodu. »Uh, tukaj se pa dogaja, kajne,« je rekla Sofija, ko sva prišli ven.