»Kulturna revolucija« je v letu 1952 Kocbeka dokončno izločila iz javnosti (in zgodovine), ta pa je zanj potekala naprej na področju, ki mu je bilo najljubše. Samotnemu, zgolj resnici zvestemu premišljevanju in upesnjevanju stvarnosti in človeka. Ne spominjam se, da bi naša oblast uradno prekinila s »kulturno revolucijo Kocbek« (sprejela akt obžalovanja in sprave), spominjam pa se, da so z njo prekinjali tisti, ki so dojemali Kocbeka ne kot politika, temveč kot vrhunskega misleca. To so bili njegovi prijatelji intelektualci, med katerimi izstopata po svojem pogumu in resnicoljubnosti predvsem Alojz Rebula in Boris Pahor. Leta 1975 sta tvegala in objavila knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je Kocbek prvi spregovoril o povojnih pobojih. Vsi trije so si spet nakopali sitnosti, Boris Pahor pa še žig v potni list, ki mu je prepovedoval eno leto priti iz Trsta, kjer je bival, v Jugoslavijo. Sem moramo prišteti tudi Andreja Inkreta in Toneta Pavčka, ki sta 1977. izdala Kocbekove izbrane pesmi. Naslednji, ki je vidno prekinil s kontinuiteto »kulturne revolucije Kocbek«, je bil Dimitrij Rupel, ki je v Beogradu po tridesetih letih oskrbel prvo izdajo Strahu in poguma in vanjo napisal predgovor. To je bila po mnenju celote jugoslovanskih krogov prva rehabilitacija knjige in avtorja po dolgih desetletjih. Šlo je za gesto državljanskega poguma, ki ga poleg Dimitrija Rupla ni bil sposoben nobeden od tedanjih politikov ne v Sloveniji ne na »zvezni ravni«.