mitologi. Vse nadzorovanje za mitologijo odgovornih v Državi bo le v nadzoru uradnih »mitograditeljev«.120 Seveda jim bodo zapovedali, naj nove večje ali manjše zgodbe izdelajo po istem »vzorcu«, saj morajo vse proizvesti enak učinek.121 Vendar bodo denimo pripovedovalce bajk o Hadu še posebej skrbno nadzorovali.122 Potrebna pa bo tudi cenzura, nekatera mesta bo treba izbrisati,123 nekatere zaplete prečrtati, tudi to ali ono ime prepovedati, recimo velika srhljiva imena, ob katerih se naježijo vsi, ki jih slišijo.124 Skrajni ukrep pa bo fizični izgon nezaželenih pesnikov. Mašina je popolna. Toda pri prvem »mitologemu« se izkaže za neučinkovito, neuporabno. Ljudi na noben način ni mogoče prepričati, da bi verjeli v feničanski »mit« o treh razredih državljanov. Mogoče bo aparat za izdelavo državne mitologije služil »prihodnjim ljudem«. Za zdaj pa je to čista fikcija, sen o institucionalizirani mašineriji, ki bi vse urejal tako, da bi se vsemogočne govorice zdele le prazno govoričenje. In tedaj filozof Države iznenada prostovoljno opusti svoj mit, v katerega ni mogoče verjeti.125 Gesta brez iluzij, ki prizna poraz avtoritarne politike mitologije. Toda če nobena oblast ne more od zgoraj upravljati spominskega izročila in ne suvereno odločati o vsebini plemenskih zgodb, tedaj je treba ponovno pregledati tudi egipčansko paradigmo, ki pisnim znakom in pisavi podeljuje privilegij izdelovanja avtentične mitologije. Egipt je namreč visoko mesto arhiviranja spomina: vsi podatki se stekajo v osrednjo točko, kjer se hranijo najstarejša izročila. »Vse, kar se je pri vas, tukaj ali na kakšnem drugem kraju, za katerega vemo le po pripovedovanju, že zgodilo lepega ali velikega ali v