Ko sem se po tednu dni vrnil domov, je bila hiša bleščeče čista in pospravljena. Sosed Stane je celo pobelil predsobo in dnevno sobo, ki sem ju dobro namazal s krvjo. V dnevni sobi ni bilo več steklene mizice. Namesto nje je tam stala velika lesena skrinja, v kateri je moja žena hranila svoje revije. Počutil sem se dobro, kot bi se znova rodil. Vedel sem, da sem porabil celo pest kovancev, ki sem jih za srečo vedno pobiral s tal po cesti, in da se sosedu lahko zahvalim, da nisem odjadral na oni svet. In nikoli več mu ne bom zameril, če se ne bo hotel smejati mojemu črnemu humorju. In kar je najbolje: zaradi svojih sivih las in štiridesetih let na grbi se ne sekiram več in moja žena je več kot zadovoljna z mojimi nočnimi uslugami. Tega, da mi občasno med tem misli uidejo k skritemu posnetku v garaži, ljubkim medicinskim sestram v bolnišnici in nepozabni razvojni konferenci v troje, ji seveda nikoli ne povem.