Ponoči se je zdela hiša čisto drugačna. Vse je bilo seveda na svojem mestu, vendar se je zdelo pohištvo bolj oglato in slike na steni bolj enodimenzionalne. Spomnila se je, kako je nekdo rekel, da smo ponoči vsi tujci, celo sami sebi, in zdaj jo je prešinilo, da to drži. Vsi znani predmeti njenega dnevnega življenja so bili videti, kot da pripadajo nekomu drugemu, nekomu z imenom ma Ramotswe, ki ni bil čisto ista oseba kot ta, ki je zdaj kolovratila po hiši v rožnatih copatah. Celo fotografija njenega očka v bleščeči modri obleki je bila drugačna. Seveda je bila to oseba z imenom očka Ramotswe, ampak to ni bil očka, ki ga je nekoč poznala, ki je vse žrtvoval zanjo in čigar zadnja želja je bila, da bi imela uspešno podjetje. Kako bi bil zdaj ponosen nanjo, lastnico Prve damske detektivske agencije, ki jo je poznal vsak, kdor je v mestu kaj veljal, celo državni sekretarji in ministri. In kako pomembnega bi se počutil, če bi jo videl tistega jutra, ko se je na poti iz hotela President skoraj zaletela v malavijskega visokega komisarja, in visoki komisar je dejal: 'Dobro jutro, ma Ramotswe, saj ste me skoraj podrli, ampak, pri moji veri, nikogar ni, za katerega bi raje videl, da me podre!' Da te pozna visoki komisar! Da te taki ljudje pozdravijo po imenu! Seveda ne bi mogla reči, da nanjo naredijo kakšen vtis, celo visoki komisarji ne, a na njenega očeta bi ga, in obžalovala je, da ga ni več in ne more videti, kako so njegovi načrti zanjo obrodili sadove.