Potepanje po Avstraliji sem, tako kot se spodobi, končal v Sydneyju. Čeprav se na svojih potovanjih izogibam velikim mestom, si potovanja na rdečo celino ne znam zamisliti, ne da bi si od blizu ogledal najlepšo zgradbo južne poloble. Sydneyjska opera, ki simbolizira lotosov cvet, pač mora biti sestavni del repertoarja potovanja po rdeči celini. Ogledal sem si jo z vseh strani, le notri mi nikakor ni uspelo priti. Najlepši razgled na opero se je ponujal z bližnjega mostu, ki je pravzaprav skupaj z operno hišo zaščitni znak avstralskega velemesta. Najlepši razgled nad mestom ponuja stolpnica Sky Tower, ki je najvišji nebotičnik južne poloble. Z vrha nebotičnika je bilo mesto z razgibano obalo kot na dlani. Prebivalci mesta so si kot majhne mravljice utirali pot skozi ulice, bele sledi motornih čolnov so se prepletale na temno modri gladini v številnih zalivih, na zraku pa so letala svojo sled zarezala v sinje modro nebo. V mestu si vsekakor velja ogledati tudi akvarij, kjer lahko obiskovalec opazuje podvodni svet od najmanjših pisanih koralnih rib pa vse do različnih vrst morskih psov. Zaključka potovanja po daljni celini si ne bi mogel zamisliti lepše kot z opazovanjem sončnega zahoda, ki je s svojo večerno zarjo ožarilo nebo nad mostom in mestom. Silhueta mostu na eni strani, na drugi pa obrisi nebotičnikov, pred katerimi se je bohotil lotosov cvet operne hiše, je verjetno najpogostejši motiv na vseh mestnih razglednicah. S fotoaparatom na stativu in s stekleničko piva v roki sem na obali obujal še vedno zelo žive vtise s potovanja.