In ker je ta Busheva recepcija demokracije očitno izjemno privlačna za slovenski politični razred, manj pa za javnost, si je Ropova vlada zamislila ovinek čez morebitne nevšečnosti in nejevoljo javnega mnenja, če bi odločanje o vstopu v Nato prehitela Busheva sveta vojna. S prav nespodobno brzino so hoteli volivce pripeljati na volišča brez javne razprave, brez sistematičnega soočanja argumentov že 9. februarja. S takšno (zaenkrat neuspelo) potegavščino se je zato novi predsednik vlade že ob eni od prvih odmevnejših potez popolnoma diskreditiral. Če bi vlada hotela na referendumu preveriti svoj mandat za pristop v vojaško zvezo, bi morala zagotoviti razumen čas za dogovor o »pravilih igre«, za možnost sistematične predstavitve različnih mnenj, za principe enakomernega financiranja kampanje ene in druge legitimne opcije. Ta država pač ni zasebna firma enega premiera, ene koalicije ali magari vseh parlamentarnih strank, ki lahko poljubno promovirajo svoje proizvode in programe, ampak mora zagotoviti realizacijo interesov celotne javnosti, ki je na vprašanju Nata nesporno razcepljena. Če hoče torej vlada preveriti mandat in legitimnost svojih političnih ciljev (vstop v Nato), ne more ljudi spraviti na volišča z ukano. In dejstvo, da je na vidiku vojna, ne more biti breme za preverjanje razpoloženja volivcev. Če hočemo v vojaško zvezo z vsemi definiranimi obveznostmi, je čas vojskovanja naših zaveznikov najboljši test, ali smo res pripravljeni odgovorno vstopiti v zvezo. Zato mora javnost pred odločanjem izvedeti cel kup stvari, ki so doslej bile bolj kot ne prikrite. Najprej imamo pravico končno izvedeti - in na to čakamo že mesece - kakšen je odnos te države in njenih protagonistov do zahtev ZDA po posebnem statusu v ICC (mednarodnem kazenskem sodišču). Izvedeti moramo tudi, ali bo Slovenija svoje varnostne interese branila v oddaljenih kriznih žariščih (npr. Afganistanu), kamor smo bili - kot se je po daljšem prikrivanju izvedelo - že povabljeni. Ali podpiramo napad ZDA na Irak? Ali morebiti podpiramo vojno tudi proti vsem drugim državam, ki posedujejo orožja za množično uničenje, ali le proti tistim, ki jih je ali jih še bo Bush uvrstil na os zla? No, Rop očitno ne želi argumentirane razprave in posredovanja odgovorov na vprašanja zainteresirane javnosti. Potem ko nas je prejšnji premier Drnovšek prepričeval, da je »diskusija pretirana, preuranjena« in bi lahko škodovala približevanju zvezi, nas sedaj Rop prepričuje, da je za resno razpravo že prepozno! Če torej Rop poreče, da so že vsi povedali, kar so imeli, ne razume, kaj v demokratični družbi pomenita organizirana predstavitev in soočenje mnenj.