Cvetna nedelja je živahen praznik, ki je ljudem od nekdaj bil zelo pri srcu. Tako je tudi dandanes. Skorajda ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu oljčnih vej ter snopov in šopov pomladanskega zelenja. Ti vernike spominjajo na palmove veje, ki so jih, kot poročajo Evangeliji, v Jeruzalemu ljudje lomili in polagali pred Jezusa, ki je v mesto poslednjič prijahal na oslici. Spomin na ta slovesni Kristusov vhod v Jeruzalem, kjer je dovršil velikonočno skrivnost, obhajamo vsako leto na cvetno nedeljo. Takrat v cerkvi s posebnimi obredi blagoslavljajo oljčne vejice in cvetne šope, butare. V ospredju bogoslužja pa ni blagoslov zelenja, ampak procesija s tem zelenjem v čast Kristusu Kralju, s katero gremo v cerkev, kjer med mašo poslušamo poročilo o Kristusovem pasijonu. Na čelu procesije nosijo križ, ki vernike opozarja na Kristusovo navzočnost. Svoj čas so to prikazali bolj nazorno – v sprevodu so vodili živega osla z igralcem, oblečenim v Kristusa. Zaradi nerodnosti, ki jih je neredko povzročal osel, so to prakso opustili. Tako o »cvetnem oslu« ni več sledi. Skoraj povsem pa smo pozabili tudi na dejstvo, da cvetni snop prvotno ni bil zgolj sveženj šibja in pomladanskega cvetja, pač pa, da je viselo na njem tudi pecivo, ki je bilo z zelenjem vred deležno cerkvenega blagoslova. Pecivo je imelo celo večji pomen kakor vejevje. To nam dokazuje dejstvo, da se po večini slovenskega ozemlja butara imenuje prav po pecivu, ki je viselo na njem, denimo began(i)ca, prajtelj, presnec, potica, vivnik, presta, žegen in drugi.