Srednji vek je norost umestil v hierarhijo pregreh. Od 13. stoletja naprej so jo navadno uvrščali med pregrešne vojake v psihomahiji. V Parizu, pa tudi v Amiensu, je bila del izprijene vojske in tistih dvanajstih dvojnosti, ki se bojujejo za oblast nad človekovo dušo: Vere in Malikovanja, Upanja in Obupa, Usmiljenja in Pohlepa, Čistosti in Razuzdanosti, Preudarnosti in Norosti, Potrpljenja in Jeze, Miline in Trdote, Soglasja in Nesoglasja, Ubogljivosti in Upornosti, Vztrajnosti in Omahljivosti. V renesansi je norost zapustila svoje skromno mesto in prišla v ospredje. Medtem ko je pri Huguesu de Saint-Victorju rodoslovno drevo pregreh, drevo Starega Adama, koreninilo v ošabnosti, je zdaj norost na čelu veselega zbora vseh človeških slabosti. Kot njihov nesporni vodja jih vodi, vleče za seboj, jim daje imena: »Poglejte jih v zboru mojih drugih tovarišic in spremljevalk... Tale tu, ki tako samozavestno privzdiguje obrvi, je Filautía (Samoljubnost); tej, ki se, bi rekla, z očmi smeje in z rokami ploska, je ime Kolakía (Prilizljivost); tistale tam z na pol zaprtimi vekami, kot da bi spala, je Léthe (Pozaba), njena soseda, ki se s prekrižanimi rokami opira na lahti, Misoponía (Delomržnost); tale z vencem rož na glavi in zavita v oblak dišav, je Hedoné (Naslada), ona tam z vlažnimi očmi in blodečim pogledom Anoia (Lahkomiselnost), debeluška ob nji, okrogla in z gladko poltjo, nosi priimek Tryfé (Mehkužnost). Med deklicami vidite tudi dve moški božanstvi, enemu pravijo Komos (Pust), drugemu Négretos hinos (Trdno spanje).«* Absolutni privilegij norosti je bil vladati vsemu, kar je slabega v človeku. Toda ali ni posredno vladala tudi vsemu dobremu, ki ga lahko stori: častihlepju, ki daje modre politike, skoposti, s katero se množi bogastvo, brezobzirni želji po znanju, ki navdihuje filozofe in učenjake? Luise Labé zgolj ponavlja Erazma, ko skozi Merkurjeva usta prosi bogove za norost: »Ne zavrzite te lepe dame, ki vam je dala toliko zadovoljstva.«