Na to vprašanje ljudje običajno težko odgovorijo, saj je nam vsem težko natančno govoriti o svojih občutkih. Nekako smo se naučili bolj zaupati temu, kar si mislimo, in precej manj temu, kar čutimo. Zato bodo začetni odgovori na to vprašanje pogosto še naprej usmerjeni na sogovorca. Namesto da bi izrazili svoje občutke, se boste ujeli, da se še vedno ukvarjate s svojimi pritožbami. Če se čutite šibkejši od druge osebe, bo odgovor videti kot zagovarjanje njegovega vedenja: • saj dejansko ne vpije name, samo razdražen je; • samo pomagati želi, le dobro mi hoče; • običajno dobro dela, le spodrsljaj je bil. Tak pristop spodkopava vašo odločenost, da bi sploh kaj rekli. Če pa se počutite močnejši, boste v odgovorih zasledili moraliziranje, značilno za nadrejeni položaj, v katerega ste se postavili: • moral bi se že znati krotiti; • zdaj bi me pa že lahko sprejemala kot odraslo osebo; • mnogo bolj zbrana bi morala biti. Če nekomu moralizirate, to začuti kot napad, zato se je temu najbolje izogniti: posvetite se temu, kar čutite, ne temu, kar si mislite. Prepoznavanje pravega občutka pa zahteva vajo. Brez tega boste avtomatično začeli presojati, kdo ima prav in kdo narobe, namesto da bi se težave lotili nepristransko. Osebna moč zahteva tudi, da se spoznate s svojimi občutki, saj jih brez tega ne boste znali opisati drugim. Kaj je ovira tej navidez preprosti nalogi? Navada, da smo občutke vse življenje potiskali v ozadje.