V drugem delu poglavja je analizirano Snojevo mladinsko pripovedništvo, za katerega sta značilna svojevrsten odnos do motivike narave ter raznolikost neresničnostnih vrst. V njegovi prvi fantastični pripovedi Barabkos in kosi ali kako si je Pokovčev Igor po pravici prislužil in pošteno odslužil to ime (1969) se vzpostavljajo za pisatelja značilne vzporednice med človeškim in živalskim svetom; ta je prikazan kot skupnost s svojo posebno mitologijo, tako da je v pripovedi mogoče videti tematizacijo otroške socializacije, poleg tega pa jo določajo tudi jezikovna inovativnost, aktualizacije in lirizem. Fantastična pripoved Avtomoto mravlje (1975) v nasprotju s prvim besedilom prikazuje deželo živali kot totalitarno državo, v kateri vladajo nasilje, avtomatiziranost posameznikov, krutost, podrejenost vladarju, nezaupanje (kot posledica delovanja policijskega sistema) vse to skupnost mravelj opredeljuje kot izrazito primitivno državo z izmaličenimi obredi (»mravlježerstvo«), ki ohranjajo vzorce obnašanja ter podobo temnega sveta jež in smrti. Za pripoved je značilen tudi jezik: tj. raba novotvorjenk, ponavljanje vzorcev in kopičenje oznak. Možnost upora v takem svetu pisatelj odkrije v humanizaciji posameznika ter v lepoti, za pripoved pa so značilne tudi navezave na zunajliterarno družbeno stvarnost, kar se kaže tudi v slogovnih potezah besedila. Fantastični propvedi sledita klasična pravljica Hišica brez napisa (1978) in kratka sodobna pravljica Sanjska miška (1983); prva je po zgradbi sorodna razlagalni pripovedki, vendar tematsko nerazvidna, druga je domišljijska razrešitev otrokovega prekrška, kar je značilna tema kratkih sodobnih pravljic Zbirka Srečni ščurek (1983) zajema pravljico o otroškem strahu in premagovanju strahu (Največji iztepač na svetu), igrivo besedili, ki sta po vsebini blizu nesmiselnici (Kralja Tapa Tapa križi in težave, Junak kokodak), zgodbo o otroškem junaštvu (Povodni mož Čof Čof), dve klasični umetni pravljici (Pipalček, Kapljica Kotalkarica), kratko sodobno pravljico o lepoti in ustvarjanju (Srečni ščurek) ter tri sklepne nesmiselnice (Nebesni nogomet, nazadnje pa še Tomaž, Dva griča, nazadnje pa še babica in fantič, Plot, nazadnje pa še tat). Pravljični ljubezenski roman Domen Brezdomi in deklica Brezimena (1985) je med vsemi Snojevimi besedili najzahtevnejše, saj kombinira črkovni zapis z likovnimi dopolnitvami besedila, povezuje vsevednega in prvoosebnega pripovedovalca, s tem pa tematizira literarnost /ustvarjalnost, nasprotje med odraslim in otroškim svetom ter spomin na otroško doživljanje sveta. Zgodba o Domnu je pripoved o hrepenenju, v katero avtor poleg domišljijskega potovanja dečka in njegovih preizkušenj zajame tudi družbeno kritiko birokratske razčlovečenosti, ekološko temo ter vprašanja časovnosti, trajanja in niča; zaradi tematske kompleksnosti in zahtevnega sloga je besedilo na meji mladinske književnosti kot naslovniško odprti fantastični/pravljični roman. Kratka sodobna pravljica Zarika iz Zarje (1987) izhaja iz domišljijske igre zamenjave vlog med otrokom in odraslim razkriva torej paradoksalno pojmovanje nebogljenosti/vsemogočnosti otroštva. Zgodba Pravljice o Vodni kapljici (1987) simbolizira ljubezen in hrepenenje v povezavi z zaznavno informativnostjo besedila, izročilnimi motivi ter temo enakovrednosti vseh stvari, ki je v nasprotju z željo po obvladovanju sveta. Tema fantastične pripovedi Škorček norček (1988) je tabujska: preobrazba dečka v škorčka razkriva nasilje odraslega sveta, ki je nasprotje otroški predanosti ljubezni in veselju; prikaz nasilja se stopnjuje s tematizacijo splava. Poleg inovativne/provokativne teme je Snojeva pripoved estetsko učinkovita tudi zaradi prvin medbesedilnosti (uporaba pravljičnih prvin), izrazite komunikativnosti (ogovarjanje bralca) in jezikovnih posebnosti (tvorjenke, besedne igre, ritmizacija povedi in likovnost); vse to kaže na naslovniško odprtost besedila. Tako dvojno branje je možno tudi ob fantastični pripovedi Palčki so! (1989), ki jo določa predvsem parabolična perspektiva, zaznavna v odstiranju čudežnih nevidnih svetov, ki ga povzroči prihod izročilnega lika (palčka) v realnost. Ta je znamenje posebnega dojemanja resnice sveta, njenega spoznanja v začudenju, hkrati pa opozarja tudi na povednost izročilnosti, poezije in smrti. Simbolika palčka, ki preoblikuje človeško dojemanje sveta, se povezuje tudi z značilno inovativnim jezikom pripovedi. Kratka sodobna pravljica Zakleta hiška (1990) je sporočilno manj kompleksna: povezana je predvsem z ekološko problematiko. Z zbirko Jutro sveta (1991) se pisatelj vrača k vzorcem razlagalne pripovedke in bajke, ob tem pa ostaja prevladujoča razsežnost besedilnega sveta otroškost v povezavi z izročilnostjo ter slogovno in tematsko kompleksnostjo pripovedi.