jih najlaže dojamemo skozi metaforo o zavitih, med seboj prepletenih ozkih ulicah v starem mestnem jedru (nevronske poti pri otrocih) in sodobnih avtocestnih povezav (odrasli). Pri otrocih se te poti nenehno razvijajo in krepijo, ko pa odrasli doživljajo novo izkušnjo, postanejo avtocestne povezave manj uporabne in prihaja do iskanja novih poti. To nas usmerja k zelo pomembni danosti človeških možganov, ki ji pravimo nevroplastičnost in ki jo lahko definiramo kot sposobnost, da izkušnje modelirajo možgane, njihovo velikost, obliko, število nevronov in njihove sinaptične povezave (Goleman, 2006). Ravno na področju raziskav nevroplastičnosti se dogaja nekaj, kar lahko označimo kot revolucijo. Te namreč kažejo, da voljnost možganov za modeliranje ni rezervirana le za obdobje odraščanja, temveč sega globoko v starost. Nevroplastičnost je pomembna pri okrevanju po poškodbah in boleznih možganov in tudi pri učenju ter prilagajanju na podlagi izkušenj. Prvi obisk Pariza, učenje igranja saksofona, golfa ali pa zamenjava službe zahtevajo nevroplastične spremembe. Za Andyja Warhola pravijo, da je bil navdušen nad plastiko. Podobno navdušenje nad drugo »plastiko« izražajo nevroznanstveniki in laična javnost. Kakorkoli že, kaže, da pregovor o starem psu in novih veščinah ne velja več. Vsakič, ko zapustimo stare vzorce, ko zaplavamo v vode novega, nenavadnega, ko se prepustimo nepričakovanemu, naš um uporablja možgane, da bi oblikoval samega sebe.