Zimsko sonce je šibko in deprimira vso generacijo mladih Evropejcev, ki odraščajo tukaj ali pa sem prihajajo na smučanje. Otroci papirniških delavcev: svet bi lahko spoznali ob šestih zjutraj, ko hodijo v hleve in se za živali spreminjajo v okrutne tujce. Ženska se s svojim otrokom odpravlja na sprehod. Ona velja več kot polovica vseh teles tukaj naokrog, potem ko zatuli sirena, se druga polovica odpravi v tovarno papirja in dela pod njenim možem. In ljudje se natančno držijo tistega, kar se razteza tik pod njimi. Ženina glava je velika in vse v njej je jasno. Z otrokom je dobro uro na poti, vendar bi otrok, opijanjen od svetlobe, postal raje neobčutljiv pri športu. Komaj ga spusti z oči, že se mlade kosti vržejo v sneg, delajo snežne kepe in jih mečejo naokrog. Tla so sveže okrašena s kapljami krvi. Na zasneženi poti ležijo raztresena ptičja peresa. Kuna ali mačka je, plazeč se po vseh štirih, opravila svojo naravno predstavo in žival pojedla. Mrhovino so raznesli proč. Žensko so pripeljali sem iz mesta, kjer njen mož vodi tovarno papirja. Moža ne štejejo med običajne prebivalce, on je edini, ki šteje. Mož. On je precej velik prostor, v katerem je govorjenje še mogoče. Tudi sin mora že začeti z igranjem violine. Direktor ne pozna vsakega posameznega delavca, vendar pozna njihovo skupno vrednost, bogdaj vsem skupaj. Ustanovljen je bil delavski pevski zbor, ki se financira s prostovoljnimi prispevki, da bi lahko direktor dirigiral samemu sebi. Delavski zbor se z avtobusi prevaža naokrog, da ljudje lahko mislijo, kako enkratno je vse. Zato pa se morajo večkrat sprehoditi po majhnih mestih, kjer se njihovi neizmerni koraki in njihove nezmerne želje zrcalijo v trgovinskih izložbah province. Zbor se v dvoranah predstavlja tako, da so njihovi hrbti obrnjeni proti fasadam gostiln. Tudi ptico, ki je v letu, vidiš le od spodaj. S premišljenimi, vendar odločnimi koraki stopajo pevci iz najetega avtobusa, iz katerega zaudarja po smeteh. Na prostem takoj začnejo uglaševati glasove. Potem ko privedejo zapornike, se pevski oblaki dvignejo nad nebesno pokrivalo. Njihove družine medtem životarijo brez očeta in le z nizkimi prejemki. Jedo klobase ter pijejo pivo in vino. Škodujejo svojim glasovom in svojim čutom, ker oboje nepremišljeno uporabljajo. Škoda, da so tako skromnega porekla, orkester iz Gradca bi lahko nadomestil vsakega od njih, ali ga podprl, odvisno, kako bi bil pri volji. Ti strašansko slabotni glasovi, pokriti z zrakom in časom. Direktor želi, da bi s svojimi glasovi prosili za njegovo varstvo. Tudi ničvredneži mu lahko naredijo veličasten začetek, če glasbeno pri njem vzbudijo pozornost. Zbor je direktorjev konjiček, zato so moški v svojih stajicah, če jih ne vozijo naokrog. Direktor v zbor vlaga tudi svoj denar, ko gre za krvava, zoprna okrožna tekmovanja. Zase in za svoje pevce poskrbi, da obstajajo več kot le bežni trenutek. Oh, moški, te mogočne stavbe na zemlji, ki bi se želele graditi še zmeraj naprej. Da bi jih žene prepoznavale po njihovih delih, potem ko bi se upokojili. Ampak ob vikendih - takrat božanski postanejo šibki. Takrat se ne podajo na gradbeni, temveč na gostilniški oder in pojejo pod prisilo, kako da bi se mrtvi lahko vrnili in aplavdirali. Moški želijo biti veličastni, enako tudi njihova dela in vrednote. Njihove nabožnosti.