Ta svet, ki sem ga doživela, se je nekako pokrival s popolnoma drugačnim. Z Viktorji. Kjer so v nasprotju s problemi zamejskih dijakov prevladovali namišljeni problemi. Kje bomo sedeli, da me bodo kamere čimbolj kazale, s kom se bomo pogovarjali po prireditvi, da me bodo fotografi čim pogosteje pofotkali, komu se bomo izogibali in komu lezli v rit. In verjetno najbolj dramatično vprašanje: kaj bomo oblekli? Zelo drugače od vprašanja: kje bom lahko govoril slovensko, kdaj bom spet zagledal napis v italijanščini, ki sramoti moj narod? S tem seveda nočem omalovaževati truda naših estradnikov za to, da bi zabavali narod. Težak poklic. Toda prav zato je farsa okrog oblek še toliko bolj otožno komična. Prenos se začne namreč s komentiranjem teh, kot da so pomembnejše od ustvarjalnih zaslug nominirancev, z namigovanjem na cene posameznih kosov. Mi pa vemo, da decimeter take opevane obleke stane toliko kot mesečna plača tovarniške delavke. Ni pomembno, ali je sposojena. Meni in mojim prijateljicam ne bi posodili niti nekoliko boljše češke trenirke. Skratka, to, da se pojaviš na Viktorjih, je povezano s precejšnjimi stroški. Poleg obleke marsikdo tedne prej pridno obiskuje centre za »wellnes« in plastične kirurge, da zablesti v tej Pepelkini noči. Seveda gre malce za lisico in kislo grozdje, tudi sama si kdaj zaželim, da bi se pokazala v obleki, v kateri bi se počutila res lepo. In resno računam, da se mi bo to končno zgodilo nekje okrog sedemdesetega leta. Viktorjev se nisem udeležila zaradi bolezni, sicer bi bila med podeljevalci, tako da ne boste mislili, da tole pišem zato, ker me niso povabili. V nasprotnem primeru bi bila lepo tiho, pljuvanju bi se posvetila le zasebno.