Bogdan Borčić (rojen leta 1926 v Ljubljani) je slikar in grafik, ki v slovenskem likovnem prostoru predstavlja sinonim za mojstra globokega tiska. Kot srednješolec je obiskoval Sternenovo slikarsko šolo na Mirju ter risarsko šolo F. Goršeta v Ljubljani. Bil je eden prvih povojnih študentov na ljubljanski akademiji za likovno umetnost pri profesorjih F. Miheliču, G. A. Kosu, B. Jakcu, R. Debenjaku in drugih, podiplomski študij pa je zaključil pri prof. G. Stupici. Njegovi vzorniki so bili P. Cézanne, P. Picasso, H. Matisse ter G. Braque. Ob koncu petdesetih let, ko se je že uveljavil kot slikar, ki hodi svojo pot, na kateri ga zanima predvsem barva, je dobil štipendijo za izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju J. Friedlenderja v Parizu. Po odkritju Marka Rothka in Bernetta Newmana se je njegovo slikarstvo podalo na pot abstraktnega ekspresionizma in minimalizma. Čeprav je priznaval vrednote mimetičnega slikarstva in je svojo slikarsko pot začel kot realist, se je njegovo zanimanje preusmerilo v raziskavo barvne ploskve in čiščenje predmetnosti ter raziskave klasičnega grafičnega medija, kjer ga je privlačil asketizem. Svoje umetniško delovanje je usmeril na raziskovanje sledi, črt ter oblik, ki jih lahko absolutira z eno samo barvo. V sedemdesetih letih je za daljše časovno obdobje prekinil s slikarstvom ter se popolnoma posvetil grafiki, kjer je dosegel enega izmed svojih vrhov z likovnim razmislekom o pomenu in lepoti preproste školjke.