Zjutraj nas je močan veter pospremil iz kampa. Neprespane in premražene nas je pričakal valobran, odlična bližnjica do naše ceste. Spogledovali smo se z ličnim, a precej ozkim mostom. Ne spomnim se, kdo je prvi zapeljal naprej, a ob sami vožnji čez zaliv smo se dodobra zbudili in pogreli. Za nekaj stopinj nas je pogrela tudi sama pot do Kamenjaka. Ko smo prispeli na cilj, smo že pozabili na jutro kislih obrazov. Mateja je vso pot sanjala o kavi, o postrežbi katere smo v tistih zgodnjih jutranjih urah vsi precej dvomili. Safari bar na skrajnem robu rta nas je pričakal odprtih rok: dobili smo kavo v objemu pravcatega igrišča. Velikanske gugalnice, s katerih je bilo videti morje, masažni tobogan in gusarska ladja so nas odpeljali v otroški svet. Prebujeni in pomlajeni smo se odpravili na obalo. Skalne police so se poljubljale z valovi, ki so tudi nas vabili v svoj objem. Prvinska narava je budila energijo, ki je še malo prej drgetala ob jutranjem vetru. Plezali smo po stenah, skakali s polic v morje in se potapljali v njegove kristalne globine. Vsak raj ima svojo kačo in vsako morje svojo meduzo. Tistega lepega dne smo tudi mi naleteli na tak božji blagoslov. Sonce je prijetno grelo in bil je zadnji čas za kolesarjenje. So nam meduze želele povedati, da je čas za slovo? Z obljubo po vrnitvi smo se poslovili od zapeljive obale in svoja jadra obrnili proti Puli. Nasproti so prihajale kolone turistov. Tokrat smo se jutranjega vetra spominjali s hvaležnostjo; brez njegove budnice bi tudi sami romali v kolonah, ki so se prašile z vseh strani.