V prvem razredu sem postal član pionirske organizacije "Ernst Thälmann". Ta stavek spada skoraj v vsako biografijo mojih letnikov; v mojem razredu so vsi otroci postali pionirji. Pri sprejemnem ritualu, pri katerem nam je voditeljica pionirjev zavezala pionirsko rutico in izročila pionirsko izkaznico - prvo izkaznico v mojem življenju, če ne računam izkaznice o cepljenju, vendar te ne računam, ker v njej ni bilo slike -, torej pred sprejemnim ritualom je naša učiteljica pripovedovala o Ernstu Thälmannu. Začela je s stavkom Kdo je bil Ernst Thälmann. O tem mi v spominu ni ostalo več nič, razen da so ga delavci imenovali Teddy. In stavek, ki so ga izrekli - rekonstruiram po delčkih spomina -, ko so Teddyja umorili v koncentracijskem taborišču Buchenwald in so se taboriščniki med seboj informirali: Fašisti so umorili našega Teddyja. Kot rečeno, tega stavka se spominjam. Zelo me je zaposloval. Bilo mi je sedem let in ljubil sem svojega Teddya. Odrasli, torej izoblikovani ljudje, ki so smeli vse in so lahko zmeraj o vsem odločali, so torej tudi imeli Teddyja, našega Teddyja, ki so ga pa fašisti umorili. Hotel sem zvedeti vse o tem Teddyju. Ko sem že mogel brati, sem si iz otroške knjižnice izposodil vse o Teddyju. Knjižničarka mi je pomagala pri iskanju. Bil sem v prvem razredu in izposodil sem si bil že knjige, ki so bile namenjene otrokom v četrtem razredu, kar sem kasneje razumel kot indic za svojo prezgodnjo duševno zrelost. Prikupna nadrobnost za intervjuje po podelitvi Nobelove nagrade: "Že v prvem razredu sem hodil v knjižnico in si izposojal knjige, ki so bile daleč pred mojo starostjo." Vendar sem ostal pri svojem zanimanju za Teddyja. Nepozabna zgodba je bila epizoda o Teddyju na sprehodu po zaporniškem dvorišču: Bil je zapornik v Moabitu, dolgoletna samica, in ko se je prvič sprehodil po dvorišču - sam, seveda, od drugih naj bi ostal izoliran in tako zlomljen -, so zaporniki po vseh teh samicah izgovorili, kdo hodi po dvorišču. Med sabo je bilo strogo prepovedano vzpostaviti stik, ob tem še nevarno, s fašisti ni bilo šale, nenehno so streljali ljudi, kakor se jim je pač zahotelo. In kljub temu je eden od zapornikov zašepetal skozi rešetke proti dvorišču rdeča fronta, Teddy. Nasmeh je zdrsnil čez njegov obraz, nevidno je dvignil pest in šepetaje odzdravil rdeča fronta, tovariš. In že je z okna druge celice zaslišal rdeča fronta, Teddy! In tudi tega zapornika je Teddy pozdravil z rdeča fronta, tovariš! in svojo pest v zapestju nalahno dvignil. In pri svojem zadnjem krogu je z vseh oken šepetalo rdeča fronta, Teddy!, on pa je šepetaje odgovarjal rdeča fronta, tovariši! Teddy je sedel za zidovi ječe, vendar ga fašisti niso mogli zlomiti. V počitniškem taboru - in sicer tistega leta, ko so me poučili o velikosti tičev - sem se naučil pesmi o Malem trobentarju. Presunljivo žalostna pesmica o majhnem veselem prijatelju, ki ga je - ko so v spokojni noči tako veselo sedeli skupaj - ubila sovražna krogla. Mali trobentar je bil - to povem, da bi se izognil kiču z današnjimi besedami - osebni stražar Ernsta Thälmanna, ki se je pri nekem pretepu v dvorani postavil pred Thälmanna, ko je nekdo dvignil pištolo in jo nameril proti njemu. Odjeknil je strel, Mali trobentar je bil mrtev, Thälmannu se ni zgodilo nič. Potem so napisali pesem o Malem trobentarju, ki je bil vesele rdečegardistične krvi. Majhen sem bil, veseljak, in fraza rdečegardistična kri je bila zame ena mnogih zapletenih fraz, ki jih takrat nisem razumel, vendar se zaradi tega nisem vznemirjal. Zakaj pa si pod Malim trobentarjem ne bi mogel predstavljati fanta, kot sva ti ali jaz? Malega trobentarja sem imel rad, posebno ker so to pesem peli pri večernem zboru 16. avgusta, ob obletnici Teddyjeve smrti. Desetletni pionir je po zadnji kitici igral solo na svoji trobenti, ponovil je melodijo, melodijo, ki v nasprotju z večino uporniških pesmi ni zvenela borbeno, temveč naravnost presunljivo. Poletna noč, mehki zvoki trobente, tihi spomini na Teddyja, žvenketanje železne vrvi ob zastavnih drogovih ... Mojbog, vse to je še tako prisotno. Mr. Kitzelstein, govorim o človeški sliki totalitarizma. Bilo mi je osem let in občutil sem, da mora obstajati človek, ki prestreže kroglo, ki je bila izstreljena na pomembnega človeka. Zato mu zapojemo pesmico, s tem postane nesmrten in dovolj poplačan. Nekaterim leta in leta samice ne morejo do živega. To zakrijejo in kot zmeraj hodijo čez dvorišče in vsakemu odzdravljajo. Ni bilo razpada in tudi ne dvomov. Nisem bral o nobenem mučenju, pri katerem bi kak Teddyjev sobojevnik odprl usta in sotovariša izdal. Resno sem se vprašal, zakaj fašisti sploh še mučijo, če vsi komunisti tako ali tako ostanejo stanovitni. Ko sem imel svojo hitro bralno fazo, sem scene mučenja prelistal - ne zato, ker bi se mi zdele preveč grozljive, temveč zato, ker so se zmeraj dogajale po ustaljenem vzorcu. Tudi se mi ni zdelo nič posebnega, da ujetniki tvegajo življenje, samo da bi Teddyja na sprehodu po dvorišču nekoliko opogumili. Vse te zgodbe mi niso posredovale vrednost solidarnosti, temveč kako malo je vredno življenje. Da gre za več kot samo za življenje. Da je treba žrtvovati življenje za višjo stvar. Vsi počnejo to. In če dandanes na svetu morijo civiliste ali če politične ujetnike mučijo in ubijajo - ogorčenja ne morem deliti z vami. Brutalnost me ni nikdar šokirala. Streljanja in tako naprej so bila na svetu na dnevnem redu, razen v naši idili. Veliko je bilo ustreljenih, vendar so umrli za veliko stvar.